Domov Ikonomija 31. December 2017.

Rekorder v najkrajšem razgovoru za službo s Stevom Jobsom

steve blank
© simona drevenšek
»Kdo so glavni akterji v Sloveniji na področju zagonskih podjetij? Kdo so najboljši mentorji? Kdo razume ta ekosistem? Od kod bo prišel denar?« To so osnovna vprašanja, ki si jih mora postaviti vsaka vlada, ki želi Silicijevo dolino projicirati na lokalno območje, pravi Steve Blank, eden izmed botrov Silicijeve doline.

Steve Blank ve, o čem govori. Ima več kot tri desetletja izkušenj v visokotehnološki industriji. Je guru vitkega podjetništva. Za seboj ima tri knjige in redno piše blog. Leta 2013 ga je revija Forbes uvrstila na seznam 30 najvplivnejših ljudi v tehnologiji. Ne nazadnje je pionir konceptov vitko podjetništvo (lean start up), v stranke usmerjen razvoj (customer development), najosnovnejši sprejemljiv produkt (minimum viable product) in preobrat v poslovanju (pivot), ki jih je v knjižni uspešnici populariziral Eric Reis. Blank je predstavnik slave podjetniških inovacij. Kot mnogi uspešneži je tudi Blank pustil študij. Na letala v Miamu je natovarjal dirkalne konje, se na vrhuncu vietnamske vojne pridružil ameriškemu vojnemu letalstvu in šel na Tajsko. Tamkajšnje delo ga je popeljalo v »temačen svet« Cie in podjetij, ki jih je sponzoriral Ameriški nacionalni urad za izvidništvo (NRO) in so delala na tajnih visokotehnoloških projektih za ameriško vlado.

Ko je Steve Blank leta 1978 načrtoval potovanje v kalifornijski San Jose, je bil inženir elektronike. Potovalni agent mu je rezerviral polet v San Jose v Costa Rici, saj do tedaj še ni slišal za Silicijevo dolino, se spominja. Ko je prišel v Kalifornijo, je v nedeljskem časopisu našel 43 strani oglasov za inženirje. Jasno, da je ostal, nam je povedal ob robu Peter Drucker Foruma na Dunaju. Od takrat do danes je Blank ustanovil osem zagonskih podjetij, med njimi tudi E.piphany, svoje znanje pa na univerzah Stanford, Columbia, UCSF in Berkeley prenaša na mlade generacije.

Silicijeva dolina je meka zagonskih podjetij, ki jo želijo mnogi posnemati. Po svetu se pojavljajo podobni ekosistemi. Kaj imajo skupnega s Silicijevo dolino?

steve blank | Author: simona drevenšek simona drevenšek

Imajo podjetnike. Dobra novica je, da imajo v 21. stoletju podjetnike vsi. V 20. stoletju ni bilo interneta, niti blogov o podjetnikih. Spomnim se, da so bile informacije pogojene s srečanji na kavi. Čeprav so danes podjetniki povsod, se tukaj tudi konča. Med mesti, ki želijo postati podobna Silicijevi dolini, je več razlik kot podobnosti. Že res, da vsi berejo bolj ali manj iste novice, ampak niso v Mountain Viewju ali San Franciscu. Obstajajo tudi izjemne regionalne razlike, kar zadeva tvegani kapital. Bi lahko v Sloveniji nemudoma zbrali 50 milijonov dolarjev? Če je odgovor ne, je to prva razlika. Je Slovenija magnet za tujce, ki želijo vlagati v zagonska podjetja ali pa ima le lokalne podjetnike, ki jih to zanima? Silicijeva dolina je magnet, kamor se zgrinjajo ljudje z vsega sveta. To je nekoliko uspelo tudi Berlinu, Londonu, New Yorku. Pomembno je tudi kultura odnosa do start uperjev. Ali v okolju obstaja beseda za propadlega podjetnika? V ZDA takšne, ki so propadli, imenujemo izkušeni. To za seboj potegne tudi bančništvo – bančna zakonodaja je drugačna, odnos do bankrota je drugačen.

Bi nas, če tega nimamo, to moralo odvrniti od približevanja idealu Silicijeve doline?

Ne, nikakor. Vendar vsem, ki me to vprašajo, svetujem, da zapišejo regionalni pravilnik te igre. Treba je pogledati, kdo so glavni akterji v Sloveniji na področju zagonskih podjetij, kdo so najboljši mentorji, kdo razume ta ekosistem. Ugotoviti je treba, od kod bo prišel denar – od koga bomo dobili nekaj milijonov, če jih potrebujemo. Vsaka lokalna regija potrebuje svojo regionalno strategijo s pravili, po katerih se bo razlikovala od Silicijeve doline.

Ključ, s katerim bi država morala odpirati vrata zagonskemu okolju, je torej biti drugačen, ne posnemati modela, ki deluje na zahodni obali ZDA?

Tako je. Največja napaka vlad je posnemati Silicijevo dolino. Vsak vladni uslužbenec bi moral pogledati dokumentarni film o Silicijevi dolini The Secret History of Silicon Valley, ki je tudi na youtube. To je nujno, saj opisuje, kako se je Silicijeva dolina razvila. Presenetljivo podobno se je začel razvijati ekosistem v okolici Bostona, kjer so vznikala podjetja s področja vojaške opreme in orožja, ki se je nato razširilo na polprevodniško tehnologijo. Kar zadeva tehnologijo in financiranje, se je Silicijeva dolina zgodila naključno. Edini državi, ki sta uspešno uresničili takšen ekosistem, sta Izrael in Kitajska. Finska in Čile sta poskušali, medtem ko so Berlin, London in New York srečna naključja.

Omenili ste, da so v Silicijevi dolini izkušeni tisti, ki propadejo. Tudi sami ste investitor, ustanovili ste osem zagonskih podjetij, izmed katerih so štiri šla na borzo. Kdaj ste največ tvegali?

Največ sem tvegal, ko sem zapustil svojo prvo službo. (Smeh.)

Naših groznih iger ni nihče kupoval. Izgubil sem 35 milijonov dolarjev. A ljudje, ki so mi posodili ta denar, so mi dali še 12 milijonov za naslednji start up. Vsakemu od teh dveh investitorjev sem vrnil milijardo.

To je smešnica. Delal sem v podjetju v majhnem mestu v Michiganu in se med delom prijavil na intervju za drugo službo. Med službenim časom sem odletel v mesto, za katerega prej nisem še nikoli slišal. Še istega dne sem prišel nazaj, dal odpoved in se z avtom odpeljal na drugi konec Amerike. Prispel sem do podjetja, o katerem nisem vedel ničesar. Na recepciji so mi povedali, da so osebo, ki me je zaposlila, odpustili in da ni bila pooblaščena za zaposlovanje. Nimate službe, so mi rekli. Bil sem 500 milj oddaljen od kakšnega znanega človeka, s stvarmi v avtu in brez službe laboratorijskega tehnika v izobraževalnem oddelku. (Smeh.) Verjetno sem bil videti, kakor da bom planil v jok. »Škoda, da niste inštruktor dela, te zaposlujemo,« mi je dejala uslužbenka. Hitro sem popravil, da sem inštruktor dela. Sprva mi ni verjela, a sem v vojski resnično inštruiral. Šel sem do menedžerja in ga prepričal, da bom delal za nižjo plačo, če mi dajo priložnost. Tako sem prvič postal učitelj. Kasneje sem kot testni inženir v podjetju, ki izdeluje čipe, vodil izobraževanja. Čeprav nisem imel MBA in 25 let izkušenj v marketingu, sem dobil službo v tem poklicu. Delodajalca sem prepričal, da jih lahko poučim o strankah, ker vem o njih več kot oni. Vztrajal sem 20 let, dokler nisem postal podjetnik in direktor. A vse to je tveganje.

Kdaj pa ste postali izkušeni?

Izmed štirih podjetij, ki so pristala na borzi, sem se največ naučil iz dveh katastrof. Ti katastrofi sta me ponesli na naslovnico revije Wired, ki je pisala o izjemnem uspehu Rocket Science Games. Opisali so nas kot najbolj vroče podjetje in predvideli, da bodo naše igre najboljše, ker smo imeli spektakularne zgodbe in napovednike. Zbrali smo 35 milijonov dolarjev. Devetdeset dni kasneje sem ugotovil, da so naše igre grozne, da jih nihče ne kupuje, najboljši inženirji so začeli zapuščati podjetje … Tako sem moral poklicali mamo in ji povedati, da sem izgubil 35 milijonov dolarjev. Mama, ki je po rodu Rusinja in angleščina ni bila nikoli njen prvi jezik, je rekla: »Ah, izgubil si 35 milijonov. Kam pa si jih dal?« (Smeh.) Ampak, ljudje, ki so mi dali ta denar, so mi dali še 12 milijonov dolarjev za naslednje zagonsko podjetje. Ta zgodba se je bolj srečno končala – vsakemu od teh dveh investitorjev sem vrnil milijardo.

steve blank | Author: simona drevenšek simona drevenšek

Se vam je zdelo neverjetno, da so vam takoj po propadu spet ponudili denar?

Pa še kako. Večkrat, ko sem se vozil po avtocesti v Silicijevi dolini, kar nisem mogel verjeti, da so ljudje z lahkoto dali naslednje milijone. Ko sem pred petnajstimi leti začel poučevati, sem dojel, zakaj. Biti podjetnik ni poklic, ampak klic. Tako kot pisatelj, slikar, kipar. Nekaj v tebi te žene v to in to bi počel tudi brezplačno. Kot umetniki tudi ustanovitelji podjetij vidijo tisto, kar drugi ne. Najbrž si človek, ki je videl kos kamna, ki ga je Michelangelo šele začel klesati, ni mogel predstavljati, kaj bo nastalo. Čez tri leta je tam stala najlepša skulptura. Človek se je v 500 letih naučil poučevati umetnike, šele zadaj pa razumemo, da je za to potrebne veliko prakse. In na takšen način tudi sam učim bodoče podjetnike. In tako kot smo ljudi naučili ceniti umetnost, jih moramo naučiti ceniti podjetništvo. To je pomembno iz dveh vzrokov: za nekatere je strast (do slikanja, glasbe, pisanja) poklic in klic hkrati. Tisti, ki tega nimajo, morajo to ceniti. In z učenjem lahko ljudem damo okolje, v katerem bodo ustvarjali.

Kako prepoznate podjetniški talent?

Podjetniki so neke vrste umetniki, pogosto so disidenti in ubežniki. Države, ki ne dovoljujejo disidentstva in nekonformizma, preženejo umetnike iz države. Države, ki zatirajo umetnost, zatirajo inovacijo. Države, ki stremijo k sledenju pravil, izgubljajo inovatorje, ker niso konformisti.

Drzni so torej pogosto v okolju, ki jim je bolj naklonjeno. So zato bolj uspešni oziroma je umrljivost zagonskih podjetij še vedno velika?

Če je v začetni fazi delo narejeno dobro, se umrljivost zmanjša. Ampak na koncu vse odločajo nespametne odločitve in drugi nepredvidljivi dejavniki. Zato investitorji nikoli ne vložijo denarja v samo eno zagonsko podjetje, ampak v pet do petnajst. In po vseh teh letih še vedno ne vedo, katero bo uspelo. To je tako kot s filmi. Na leto jih posnamejo več kot 500, denar pa jih zasluži le 20. Kako? Nekateri pisatelji in režiserji pač imajo ta čut, da ustvarjajo mojstrovino za mojstrovino.

Je kljub temu še vedno lahko dobiti denar?

Strašljivo veliko ga je. Gre za tekmo, kdo ga lahko da čim več.

Je to zdravo?

Ne. Mislim, da to uničuje zagonsko kulturo. In to ni zdravo. Če si podjetnik, je to sicer odlično, ampak …

Ali Elon Musk še vedno dobiva denar, čeprav z obljubami za Teslo ni izpolnil pričakovanj vlagateljev? Avtomobilov ne izdelujejo tako hitro, kot je napovedal, ker je dovolj denarja? Ali ker je to Elon Musk?

Ne, dobiva ga zaradi vizije. Ljudje se nenehno pritožujejo, da zamuja, ampak človek ustvarja prihodnost.

Elon Musk dobiva denar zaradi vizije. Ljudje se nenehno pritožujejo, da zamuja, ampak človek ustvarja prihodnost. Je Steve Jobs v veliko bolj zahtevni industriji.

In večino napovedi je uresničil. Čeprav bi uresničil le delček obljubljenega, pomislite, kaj vse je naredil. Je Steve Jobs v veliko bolj zahtevni industriji. Ljudje pozabljajo, da ni le Tesla, ampak tudi SpaceX, s čimer je vsaka vesoljska tehnologija postala zastarela. Čeprav je izdelava pametnega telefona, kot je iphone, zanimiva, je gradnja raket ali izdelava avtomobilov, zaradi katerih vsi spreminjajo svoje strategije, nekaj povsem drugačnega. Musk je za vedno spremenil dve industriji.

Je kakšen pečat v Silicijevi dolini pustila tudi tehnologija blockchain?

Ne še. Blockchain je na isti točki kot virtualna realnost – v prihodnosti, ki bi se lahko zgodila. Ne vidim pa še industrije, ki bi se gradila na tem.

Silicijeva dolina je zibelka novosti. Koga ali kaj pestuje danes?

Strojno inteligenco.

Leta 1978 je prišel v Kalifornijo. V nedeljskem časopisu je našel 43 strani oglasov za inženirje. Jasno, da je ostal; do danes je Blank ustanovil osem zagonskih podjetij

Danes je vlaganje v strojno inteligenco ekvivalentno vlaganjem v velike podatke in rezultati so strašljivi. Samo poglejte, kaj je naredil Stanford s tehnologijo, ki lahko prepozna, ali je oseba istospolna. Si predstavljate starše, ki tehnologijo uporabljajo za analizo svojih otrok? Ali pa totalitarne režime, kjer je istospolnost kazniva? Kitajska s prepoznavanjem obraznih potez uvaja sistem, ki bo prepoznal milijardo ljudi. Strojna inteligenca omogoča veliko dobrega, a sočasno tudi veliko slabega. Je nepredvidljiva. Tudi za družabna omrežja so mislili, da nas bodo povezala, a je učinek obraten. Družabna omrežja smo oborožili, a so Rusi to izkoristili tako pri brexitu kot pri ameriških volitvah.

Ali o tem poteka javni diskurz? Ljudje smo očitno upravičeno prestrašeni pred pametnimi napravami in strojnim učenjem.

Da, seveda poteka javni diskurz. Ampak večina ljudi se boji znanstvene fantastike singularnosti, ko bodo stroji postali pametni. Mislim, da so morda v zvezi s tem malce naivni. Veliko bolj bi se morali bati vlad, ki lahko to inteligenco uporabijo proti družbi, in ne pametnih strojev.

Do upokojitve leta 1999 ste več kot 21 let delali v visokotehnoloških podjetjih. Mnogi vas naslavljajo kot botra Silicijeve doline. Ste kdaj imeli željo sodelovati tudi s Stevom Jobsom?

Sem rekorder v najkrajšem razgovoru za službo s Stevom Jobsom. (Smeh.) Takrat je imel Jobs Next. Večkrat smo se srečali, a se nisva nikoli pogovarjala. Moj prijatelj je bil vodja oddelka strojne opreme pri Next in kasneje Applu. Velikokrat je govoril o marketingu Nexta in Jobsa celo prepričal, da je Blank najboljši za pospešitev prodaje v Silicijevi dolini. Zagotovil mi je tudi razgovor. Steve je razgovore rad opravljal med sprehodom. In me povabil na sprehod. Pogovarjala sva se o otrocih, ki so iste starosti, hodili so v isto šolo … Potem sva se začela pogovarjati o marketingu. Takoj mi je postalo jasno, da človek nima pojma o marketingu. Kakšen idiot je, sem si mislil. Razmišljal sem, kako bi končal ta razgovor. Postavil mi je nekaj vprašanj, me pogledal in rekel: »Kaj če bi šla nazaj?« Tudi on je bil prepričan, da sem jaz idiot. Na koncu se je pokazalo, da je le eden od naju je imel prav. In to nisem bil jaz. (Smeh.) Tehnično sem sicer imel prav jaz, ker je bil Next prototip za vse, kar lahko zgradiš narobe. Next je bil največja katastrofa. Vedel sem, da je predrag, da uporablja optični disk, da ni dobra naprava … Nisem pa razumel dolgoročnega posla in strategije, ker o tem Steve niti ni govoril. Ampak on je prihodnost videl zelo jasno, potreboval je ljudi, ki mu bodo to pomagali doseči. In so mu.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.