Domov Ikonomija 02. Oktober 2017.

Po sledeh denarja

denar
© Pixabay
Glavni cilj preiskovanja nepridipravov, ki so z nezakonitimi dejavnostmi pridobili neko premoženje, je izslediti in povrniti čim večji del nezakonito pridobljenih sredstev. Zaporna kazen ni smiselna, najbolj boli zaplemba. To je mantra, s katero živi večina zaposlenih v finančni forenziki.

Tajec Chumlong Lemtongthai je bil v svojem poslu zelo dober. Žal posel ni bil zakonit in leta 2012 se je znašel za zapahi, kjer bo preživel nadaljnjih 40 let. Tak je še vedno najpogostejši konec zgodb, v katerih si iz oči v oči zrejo oblasti in kriminalci.

Lemtongthai je bil navaden prodajalec sadja, dokler ni zavonjal denarja v poslu z živalskimi trofejami, ki so jih azijski »vrači« uporabljali za zvarke. Začel je s preprodajo levjih kosti, nadaljeval z divjim lovom v Južni Afriki in postal eden največjih trgovcev z nosorogovimi rogovi, ebenovino in redkimi živalskimi vrstami, ki so skozi mrežo posrednikov, tudi ob pomoči prostitutk, preoblečenih v lovce, potovali v Jugovzhodno Azijo. Za en sam nosorogov rog je iztržil 20.000 dolarjev. Veliko jih je prodal v Vietnam, kjer si je neki politik z zvarki iz roga – čeprav ta po sestavi ni bistveno drugačen od človeškega nohta in nima dokazanih zdravilnih učinkov – domnevno ozdravil raka.

Ko je bil epilog zgodbe znan že vsaj štiri leta, so tajske oblasti lani dodale še drugi del. Čeprav je bil Lemtongthai že za zapahi, so se organi pregona odločili nadaljevati preiskavo in slediti denarju, ki je potoval skozi številne roke v tej južnoafriški operaciji. V preiskavi so zaplenili vse bančne račune in drugo premoženje, vključno s hišo, vredno 142.000 dolarjev.

forenzika raziskava | Author: Shutterstock Shutterstock

Denar zaboli bolj kot zapor

Prav drugi del zgornje zgodbe bi moral biti fokus oblasti, ki imajo prevečkrat pred očmi ljudi za kriminalnimi dejanji, ne pa v tem procesu odtujenega denarja. »Cilj mora biti pridobiti denar, ne pošiljati ljudi v zapor, ta namreč stane,« je na nedavni prvi konferenci poslovne forenzike poudaril poslanec, profesor in kriminolog dr. Bojan Dobovšek.

Tako je vse pogostejša praksa, da se poleg preiskovanja kaznivih dejanj vzporedno vodi še finančna preiskava, s kateri se ugotavlja izvor imetja. »Odvzem premoženja nezakonitega izvora končno postaja trend v mednarodnem okolju,« je dejala Barbara Lipovšek s specializiranega državnega tožilstva za organizirani kriminal. To področje pri nas urejajo zakoni o kazenskem postopku, o davčnem postopku in o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Slovenija je pravno podlago za odvzem nezakonitega premoženja uvedla leta 2011 in uporabila institut obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da če preiskovanec ne more dokazati zakonitosti svojega premoženja, to velja za nezakonito in se mu ga lahko odvzame, včasih tudi v primeru, da ni pravnomočne obtožnice glede kriminalnega dejanja.

Bojan Dobovšek: Cilj mora biti pridobiti denar, ne pošiljati ljudi v zapor, ta namreč stane.

Pri nas je bilo doslej opravljenih 36 finančnih preiskav, pri katerih so takoj zamrznili premoženje osumljenca. Na podlagi preiskav je bilo na sodišču vloženih dvajset tožb, zoper 44 fizičnih in sedem pravnih oseb. »Skupni znesek tožbenih zahtevkov je 24,5 milijona evrov. Do danes je bilo odločeno v petih zadevah, skupni dosojeni znesek pa je 2,7 milijona evrov,« je z nekaj statističnimi podatki postregla Lipovškova.

A dr. Igor Lamberger, namestnik predsednika komisije za preprečevanje korupcije, je ob tem opozoril, da ni bistven podatek, koliko denarja je državi uspelo zaseči, ampak koliko ji ga je uspelo odvzeti. »Kajti kar zaseže, bo morda morala vrniti, in to z obrestmi,« je dodal. Poleg tega se pojavlja dilema, ali pri izračunu odvzetega premoženja upoštevati neto ali bruto princip. V ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in Avstriji se uporablja drugi, ki pa je deležen hudih kritik strokovne javnosti, medtem ko se v Sloveniji sodeč po sodni praksi odvzema premoženje po neto principu, tako da se storilcem odšteje stroške, ki so jih imeli s pridobitvijo premoženjske koristi.

»Ali veste, kje je največ možnosti, da postanete žrtev kriminala?« je zbrane na konferenci vprašal Dobovšek in sam ponudil odgovor: »V gospodarskem kriminalu.«

Več denarja je lažje učinkovito skriti

Prav tukaj, kot so večkrat poudarili na konferenci, nepridipravi premoženje uspešno skrijejo pred organi pregona, tako da ga še pravočasno ali že takoj ob pridobitvi vpišejo kot lastnino druge osebe, ali pa ga skrijejo v države, kjer organi pregona nimajo dostopa do dokumentacije, ki bi razkrila lastništvo. »Denar je v večini primerov že odtekel v tujino, od koder ga pogosto ne moremo več dobiti nazaj,« je dejal Dobovšek, a hkrati poudaril, da je treba biti v teh primerih pozoren na to, kam oziroma kdaj se bo vrnil.

Gonilo razvoja je želja imeti čim več, gonilo razkroja pa je pohlep. Toda kje je ločnica med čim več in pohlepom?

Denar iz gospodarskega kriminala se namreč lahko vrne v Slovenijo tudi tako, da podjetja v davčnih oazah, kamor je bil skrit denar, zdaj kupujejo lastniške deleže in terjatve, nastale ob zadnji finančni krizi. To področje je zelo težko nadzorovati. Zakaj bi namreč prodajalca zanimalo, od kod podjetju, ki kupuje terjatev ali lastniški delež, denar? To je tudi »izredno težko, če ne nemogoče, preveriti«, nam je dejal Drago Kos, prvi predsednik protikorupcijske komisije, danes pa zasebni poslovni forenzik. »Podjetja nas ne najemajo, da bi ugotavljali izvor premoženja, ampak njegov obstoj, da se z njim lahko poplačajo terjatve.«

Po Dobovškovem mnenju sistem razmeroma dobro deluje pri običajnih oblikah kriminala, kot so ropi, vlomi, droge, izsiljevanje, medtem ko je pri boju proti gospodarskemu kriminalu in kriminalu elit, kjer se vrtijo veliko večji zneski, bistveno več pomanjkljivosti, kar vzbuja skrb. »Gospodarski kriminal je eden najhujših, saj vpliva na vse sfere družbe. Škoda je izredna,« je poudarila Lipovškova.

Težava pri dokazovanju izvora premoženja je tudi sama oblika. Kot je opozoril davčni svetovalec Darko Končan, je težko dokazati, kakšno premoženje je imel nekdo v določenem času, saj ima veliko ljudi denar doma, v nogavici ali pa nekje v sefih, česar ni v evidencah. Ko je takšno premoženje že zaseženo, pa se pojavi drug izziv. Kaj storiti s pridobljenimi sredstvi? Pri denarju ni problema, saj se avtomatično steče v proračun, druga zgodba pa so premičnine in nepremičnine. Kam s ferrarijem, vilo ali vinogradom? V Italiji, kjer država zaseže mafijsko premoženje, je to kar velik problem. Dober primer so zaseženi vinogradi, ki jih je država upravljala naprej, vendar vina niso bila uspešna na trgu, ker so se kupci bali povračilnih ukrepov mafije.

Tanka črta med krajo in nekompetentnostjo

Če stopimo korak nazaj in se posvetimo temu, zakaj do gospodarskega kriminala sploh prihaja in kako ga je mogoče preprečiti, nemudoma trčimo ob vlogo nadzornega sveta. Kot je poudarila Sergeja Slapničar z ljubljanske ekonomske fakultete, pri nas nimamo dodelanih nadzornih mehanizmov, ki bi preprečevali gospodarski kriminal, saj se zatakne že pri imenovanju kompetentne uprave. »Če uprava ravna prevarantsko, negospodarno in prevzema previsoka tveganja, je to pogubno za družbo in drugo okolje.«

Sergeja Slapničar: Ali je šlo pri preplačevanju investicij ali podcenjevanju tveganj za prevarantsko početje, od katerega imajo člani uprave koristi, ali pa je šlo zgolj za nekompetentnost, je težko ločiti.

Pogosta praksa v slovenskih podjetjih je, da novi nadzorni svet ugotovi nepravilnosti prejšnjega, običajno pri podeljevanju ali jemanju kreditov z lažnim zavarovanjem ter pri nerazumno preplačanih investicijah, navadno v nepremičnine ali lastniške deleže podjetij. »Uprave se pred obtožbami zavarujejo z mnenji pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti in uglednih revizorskih hiš, ki jih same najamejo, in logično je, da delajo v njihovo korist,« je dejala Slapničarjeva.

Nadzorni svet, ki bi moral poslovanje uprave nadzirati, večkrat trči ob to, da uprava velike investicije, o katerih bi po statutu morala poročati nadzornemu svetu, razdeli na več manjših in se tako izogne poročanju. »Ali je šlo pri preplačevanju investicij ali podcenjevanju tveganj za prevaransko početje, od katerega imajo člani uprave koristi, ali pa je šlo zgolj za nekompetentnost, je težko ločiti,« je še dejala. In kje je rešitev? »Nadzorni sveti zasedajo štirikrat do šestkrat na leto, kar je občutno premalo za kakovosten nadzor. Že tako slab pretok informacij med upravo in nadzornim svetom nadzornikom onemogoča, da bi vedeli za vsak posel uprave in še pravočasno odkrili prevaro.« Pomagal bi tudi sistem nagrajevanja menedžerjev, s katerim bi v podjetja lahko pritegnili najboljše in jih z individualnimi pogodbami s fiksnim in variabilnim delom motivirali za uspešno in pravilno prevzemanje tveganj.

Kripto zagonetka

Po mnenju Živka Berganta z visoke šole za računovodstvo in finance se izvor prav vsakega kriminalnega početja skriva v neustreznem razporejanju presežne vrednosti.

»Gonilo razvoja je želja imeti čim več, gonilo razkroja pa je pohlep,« je bil slikovit. Toda kje je ločnica med čim več in pohlepom? »Zakaj ljudje delamo? Zato ker s tem zadovoljujemo svoj obstoj. Človekov obstoj pa ogrožajo številni dejavniki, ki jih lahko imenujemo tveganja. Človek z delom tako zmanjšuje tveganja svojega obstoja, pri tem pa lahko ustvari veliko več, kot potrebuje, kar imenujemo dodana vrednost.«

bitcoin kriptovaluta | Author: Pixabay Pixabay

S tega vidika je človekova želja po čim več razumljiva, kajti čim višja je dodana vrednost, tem bolj varnega se človek počuti, kar pomeni, da želje po čim več ne moremo enačiti s pohlepom. Kje je torej meja?

»Tam, kjer pri zadovoljevanju svojih potreb trčimo ob pravice drugih. Ljudje so se začeli povezovati, ker s sodelovanjem človek ustvari več dodane vrednosti. Toda ko človek občuti, da kljub svojemu prispevku ni pravično udeležen v dodani vrednosti, se pojavi problem – ropi, prevare, terorizem, vojne,« je dejal Bergant, ki meni, da bi morali na obstoj prevarantov pogledati tudi nekoliko širše. »Postavljanje dobička kot edinega cilja v podjetjih neposredno pomeni neustrezno upoštevanje zakona o dodani vrednosti.«

Glede na to, da svet živi v vedno večji neenakosti, ki jo lahko razumemo kot neustrezno razporejanje dodane vrednosti, poslovnim forenzikom za njihov obstoj ni treba skrbeti.

Eden večjih izzivov zanje v prihodnosti je iskanje sledi za denarjem v svetu kriptovalut. Že od prvega bitcoina se namreč pojavlja vprašanje, kje je mogoče pridobiti podatke o tem, kdo in v katerih valutah ima svoje premoženje, saj sta ravno anonimnost in decentralizacija največji prednosti tehnologije, ki pa ima tako kot vsaka druga tudi svojo črno plat. A tudi na to mislijo evropski zakonodajalci, ki bodo odorbrili zgolj valute, katerih sistem bo omogočal razkritje lastnikov digitalnih kovancev.


BENFORDOV ZAKON: Odkrivanje prevar z enostavnim 
pregledom pogostosti pojavljanja številk

Prirejanje računovodskih izkazov je pogosta praksa gospodarskih kriminalcev. V tujini je po besedah dr. Mateje Gorenc v uporabi Benfordov zakon, imenovan po fiziku Franku Benfordu. To je hiter test preverjanja verodostojnosti računovodskih podatkov. S testom se lahko posumi, da so bili podatki prirejeni, kar je dobra podlaga za nadaljnjo preiskavo. Benfordov zakon namreč pravi, da imajo ponarejena števila drugačen vzorec od veljavnih oziroma naključnih vzorcev.

Nižja števila (1, 2, 3, 4) se v slednjih pojavljajo pogosteje kot pa večje števke (5, 6, 7, 8, 9). Na podlagi tega zakona so recimo forenziki ugotovili ponarejanje izkazov korporacije General Motors, ki je leta 2009 šla v stečaj. Z izračunom so ugotovili, da številke terjatev niso porazdeljene po Benfordovem zakonu ter da so števila zaokrožena na 10, 20, 50, 60, kar ni ustrezno. Na podlagi tega zakona so analizirali tudi izkaze v podjetju Chrysler, ko je vložilo stečajni postopek, prav tako so ga uporabili v Applu in Dellu.     

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.