Domov Ikonomija 16. November 2017.

Od »Made in China« do »Created in China«

kitajska azija
© Unsplash
Kitajska noče biti več le tovarna s tekočim trakom in poceni delovno silo, pač pa se želi v ringu spopasti z gospodarskimi velesilami za boljše zaslužke, ki bi jih dosegla z višjimi maržami pri svojih izdelkih.

Kitajska je že dolgo svetovna proizvodna velesila, iz katere kot neusahljiva reka ves čas tečejo milijarde izdelkov po vsem svetu. A že dolgo si želi narediti preskok od ogromne količine poceni izdelkov z izjemno nizko maržo k izdelkom, ki prinašajo večji zaslužek. V zadnjih letih je tudi uradno začela svojo politiko, ki jo je preimenovala iz »Made in China« v »Created in China«, torej ne le narejeno oziroma sestavljeno na Kitajskem, pač pa ustvarjeno na Kitajskem.

Rastoče plače

Z uspešno množično proizvodnjo in hitrorastočim bruto družbenim proizvodom v zadnjih desetletjih so začele rasti tudi povprečne plače, kar pomeni, da je poceni delovna sila vse manj konkurenčna prednost Kitajske; po podatkih Euromonitorja se je povprečna urna postavka v proizvodnji na Kitajskem med letoma 2005 in 2016 potrojila, povprečno torej raste za več kot deset odstotkov na leto. Delovna sila je tako postala dražja kot v Braziliji, Argentini ali Mehiki in se počasi približuje državam, kot sta Grčija in Portugalska, oziroma znaša že več kot 70 odstotkov vrednosti v omenjenih dveh. Manjša se bazen izjemno revnih prebivalcev, ki s podeželja prihajajo v velike tovarne, obseg delovne sile je vrh dosegel že leta 2012, v okolici se ponujajo države s precej cenejšo delovno silo, kot sta na primer Indonezija in Vietnam. Mnogi so te podatke omenjali kot argument za trditev, da se Kitajski izteka čas proizvodne velesile. A rastoči stroški dela so le ena od silnic, ki državo usmerjajo k iskanju novih poti do uspeha na mednarodnem trgu.

kitajska kitajka ženske | Author: Reuters Reuters

Naslednji korak

Za zdaj ni videti, da bi se tovarna Kitajska bližala temu, da bi morala zapreti svoja vrata, pač pa se preoblikuje. Produktivnost dela še vedno zelo hitro raste, tovarne se robotizirajo, vse manj izdelkov se na Kitajskem le sestavlja iz zahtevnejših delov, ki prispejo od drugod – namesto tega čedalje zahtevnejši polizdelki in končni izdelki od začetka do konca nastajajo v tej azijski velesili. Kitajska si tako prizadeva narediti naslednji korak in povišati marže pri svojih izdelkih. In kakšna je pot do tja?

Kitajska želi imeti razvoj, proizvodnjo in oglaševanje vse v svojih rokah.

Lastne priznane blagovne znamke, kot predpogoj pa višja kakovost izdelkov. Na 61. mednarodnem kongresu Evropske organizacije za kakovost, ki je potekal na Bledu, smo o tem povprašali najvplivnejšo kitajsko menedžerko Dong Mingzhu iz Gree Electrica, gigantskega podjetja, ki izdela največ klimatskih naprav na svetu in ima letni promet 15 milijard dolarjev. Dong Mingzhu med rojaki slovi kot učinkovita in ostra ženska, a v pogovoru na Bledu, kjer je predstavljala ne le svoje podjetje, pač pa na neki način celotno Kitajsko, je delovala prijetno in priljudno. »Prej je bilo pomembno le, da smo dosegali nizke cene. Kakovost ni bila pomembna, mnoga podjetja sploh niso imela nikakršnega nadzora nad kakovostjo v proizvodnji niti nad sestavnimi deli, ki so jih prejemala od drugih. Podjetja na Kitajskem so delovala skorajda brez tehnologije (tudi naše podjetje Gree Electric je bilo v začetku delovanja zelo revno s tehnologijo), zdaj pa prehajamo na visokotehnološko delovanje – ne gre le za to, da bomo izdelovali enake produkte kot konkurenti, le z nižjo ceno, pač pa razvijamo svojo tehnologijo ter boljše izdelke. Postavljamo nova merila kakovosti in jih strogo upoštevamo, uvajamo različne standarde, preverjanja in nadzor nad kakovostjo. Zdaj gre ogromno denarja v raziskave in razvoj – za ta namen nimamo postavljene zgornje meje sredstev – če vidimo, da bi bilo smiselno, bomo povečevali sredstva za ta namen, kolikor bo treba. Mi, kot podjetje Gree Electric, se osredotočamo na sodobne tehnologije, na robotizacijo, predvsem pa na odličnost izdelkov. Le kakovostna podjetja bodo preživela, druga se bodo morala prilagoditi ali propasti,« je dejala Dong Mingzhu. Poudarila je, da je kakovost izdelkov prvi pogoj, da se Kitajska sploh lahko spusti v tekmo z državami Zahoda. Sama je članica komisije, ki na Kitajskem poskuša vzpostaviti standarde kakovosti in ob velikih obratih dajejo dodaten poudarek pomoči srednjim in malim podjetjem, ki potrebujejo svetovalce od zunaj, da bodo znala pravilno obvladovati kakovost.

Huawei | Author: Huawei Huawei

Najprej pa inovativnost

Enaki standardi kakovosti, kot veljajo na Zahodu, ne bi bili dovolj, da bi Kitajska lahko s svojimi izdelki z višjimi maržami zares prodrla na trge ZDA in EU; Kitajska mora ne le kopirati tehnologijo, pač pa razviti svojo tehnologijo, s katero bi lahko na določenih področjih prehitela Zahod. Na Kitajskem se število odobrenih patentov vsako leto veča, predvsem pa je ta rast opazna pri kitajskih podjetjih, ne le pri tamkajšnjih izpostavah tujih multinacionalk. T

Kitajska delovna sila je vse manj poceni: Od leta 2005 do 2016 se je urna postavka potrojila.

o je del načrta kitajske vlade, ki vsem domačim podjetjem ponuja subvencije za uspešno odobrene patente. Kako zelo je ta proces načrtno voden z vrha države, smo lahko razbrali iz pogovora s sogovornico, ki je na marsikatero vprašanje začela odgovarjati s podatki o tem, kaj je kot načrt za prihodnost razglasil kitajski predsednik Xi Jinping. Naslednji koraki za inovativnostjo in skrbjo za kakovost naj bi bili vezani predvsem na gradnjo močnih, prepoznavnih blagovnih znamk. Kitajska si je v svoji strategiji zastavila cilj, da bo leta 2035 med 100 svetovno najbolj znanimi blagovnimi znamkami vsaj 35 kitajskih.

O oglaševanju se Dong Mingzhu ni razgovorila tako kot o uvajanju standardov kakovosti. Dejala nam je sicer, da je jasno, da bodo vlagali tudi v oglaševanje, a so še v fazi, ko poskušajo poskrbeti, da bo uporabniška izkušnja s kitajskimi izdelki na primerni ravni. Kot cilj je postavila izdelke, ki ne potrebujejo nikakršnih poprodajnih storitev. Če je razmišljanje Zahoda usmerjeno v iskanje načinov, kako potrošnikom prodati še čim več poprodajnih storitev, pa je naša sogovornica povedala, da si Kitajska predvsem želi doseči, da bi potrošniki njenim izdelkom zaupali in v njih uživali. Poprodajne storitve pa lahko potrošnika spravijo v slabo voljo, še posebej če se jim ne more izogniti (tudi če so brezplačne, kot na primer popravilo v času trajanja garancije). Prepričana je, da ko bo potrošnik enkrat zaupal izdelku in vedel, da njegovemu nakupu ne sledi še kopica majhnih dodatnih stroškov ali popravil, ga bo z veseljem izbral. Ko je beseda nanesla na dojemanje kitajskih izdelkov na Zahodu, je Dong Mingzhu potrdila, da Zahod za zdaj le deloma opaža višjo kakovost, ki že prihaja iz Kitajske, a ni uperila prsta v dvolične zahodnjake, pač pa je vzroke za to pripisala zgodovinski izkušnji s slabimi, cenenimi izdelki, ki so iz Kitajske prihajali na druge trge. Poudarila je, da je njihova naloga in odgovornost, da stvari močno izboljšajo. »Ali bo svet opazil spremembo, je povsem odvisno od našega trdega dela,« je dejala.

Proizvodnja ostaja?

Čeprav nekatere druge azijske države s cenejšo delovno silo že prevzemajo izdelavo nekaterih izdelkov, je Dong Mingzhu odločno zavrnila možnost, da bi Kitajska ob premiku k razvoju in osredotočanju na ugled lastnih blagovnih znamk lahko po vzoru evropskih in ameriških multinacionalk samo izdelavo ali sestavo prepustila cenejšim regijam. Prepričana je, da mora Kitajska obdržati proizvodnjo in vse druge funkcije le dodati in nadgraditi. Dejala je, da celotno verigo lahko obvladuješ le, če je vse povsem v tvojih rokah, torej tudi proizvodnja. Tako lahko zagotavljaš potrebno kakovost.

35 blagovnih znamk s seznama 100 najuglednejših naj bi do leta 2035 izviralo iz Kitajske.

Oziroma: »Ne glede na razvoj in oglaševanje ima potrošnik na koncu v rokah konkreten izdelek iz vaše tovarne in na podlagi konkretnega izdelka si bo ustvaril mnenje. Si pa želimo čim boljše komunikacije tudi s partnerji zunaj naših meja in čim boljše možnosti za prosto konkurenco in tekmovanje med vsemi. Od tega bi imeli koristi vsi; boljša ko je komunikacija, boljše izdelke lahko vsi zagotovimo potrošnikom.«

Ni nenavadno, da je kitajska menedžerka omenila željo po čim boljšem sodelovanju s tujimi partnerji; v mednarodnem prostoru se namreč že kaže strah pred uspehom Kitajske na račun zahodnih držav. Tako ZDA kot nekatere EU članice poskušajo zajeziti kitajsko prevzemanje tehnoloških podjetij, saj menijo, da takšno načrtno pridobivanje in obvladovanje tehnologij ne more biti razumljeno kot delovanje prostega trga. Prav na prosti trg pa se sklicuje Kitajska, ki si želi neovirano naprej uresničevati svoj načrt. Ukrepi, ki jih izvaja zdaj, postavljajo temelje za prihodnja dva koraka: od leta 2019 do 2021 naj bi poskušali predvsem povečati tržni delež kitajskih blagovnih znamk, od leta 2021 do 2025 pa naj bi dokončno uveljavili Kitajsko kot državo močnih, uglednih in dobičkonosnih blagovnih znamk.

Če smo vajeni, da podjetja predvsem govorijo o prilagoditvah povpraševanju, pa je Dong Mingzhu poudarila preoblikovanje ponudbene strani, ki je nujno, če želi Kitajska uspešno rasti še naprej. Pritisk na ponudbeno stran po njenih besedah zagotavlja bolj dolgoročen uspeh kot pa le prilagajanje povpraševanju: »Potruditi se moramo, da v lovu za kratkoročnim dobičkom podjetja ne bodo več le sestavljala nizkokakovostnih sestavnih delov v nizkokakovosten končni izdelek, celotna ponudbena stran se mora prilagoditi in uvesti stroga merila nadzora ter se osredotočiti predvsem na kakovost. Če bodo izdelki kakovostni, tudi dobiček ne bo izostal,« je zatrdila neizprosna menedžerka.

Sogovornica je poudarila še, da je prizadevanje za višjo kakovost izdelkov tudi korak k večji družbeni odgovornosti. Če tekmuješ le z nizko ceno, je tvoja strategija obsojena le na neusmiljeno rezanje stroškov za vsako ceno; to podjetju ne omogoča varnih in primernih delovnih mest, kar je bil po njenem mnenju tudi vzrok za mnoge nesreče pri delu na Kitajskem. Dejala je, da bo drugačna poslovna usmeritev omogočila tudi varnejša delovna mesta. V nasprotju z menedžerji zahodnih družb pa je Dong Mingzhu sama načela tudi vprašanje davkov in dejala, da je nujno, da podjetja plačujejo več davkov. »Naše podjetje je v zadnjem obdobju glede na obdobje prej povečalo prihodke za 1,5-krat, plačilo davkov pa se je povečalo za 2,6-krat. Nekdo mora plačevati davke, če želimo, da bo svet boljši,« je sklenila svojo misel.

Vsekakor lahko pričakujemo, da bo na poti do močnega globalnega igralca, ki izvaža izdelke z visoko maržo, Kitajska naletela na močnejši odpor Zahoda, kakor ga je doživljala v času, ko je opravljala le vlogo poceni delovne sile.


apple | Author: Reuters Reuters

Huawei prehiteva Apple?

Telekomunikacijski velikan Huawei in njegovi mobilni telefoni so primer, ki skoraj pooseblja novo kitajsko gospodarsko strategijo. Podjetje vsako leto vloži več prijav za patente (lani jih je na Kitajskem po tem kriteriju prehitelo le državno elektro podjetje), z lastno blagovno znamko pa je letos na svetovnem trgu mobilnih telefonov junija in julija po prodaji celo prehitelo Apple (res je, da je bilo to le malo pred prihodom novih Applovih modelov), na mnogih mednarodnih testih pa je prejelo vrsto nagrad za tehnološke rešitve. Res je, da je tako velika prodaja kitajskih tehnoloških izdelkov v izjemno tekmovalnem sektorju lep uspeh, a morda prav ta primer kaže, kako dolga pot še čaka Kitajsko do njenega cilja; čeprav največ telefonov proda Samsung in je po njihovi prodaji tudi Huawei vsaj začasno prehitel Apple, je Apple lani s tega trga odnesel 79 odstotkov dobička. Trenutek, ko bodo kitajska podjetja po tekočem traku prehitevala zahodna ne le po prometu, pač pa tudi po dobičku, še ni ravno pred vrati.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.