Domov Ikonomija 30. Januar 2018.

Nevidno gospodarsko zaostajanje

tehnologija računalnik 3D davos
© Reuters
Po četrt stoletja samostojnosti redki ugotavljajo, večina pa si pred tem zatiska oči, da Slovenija počasi, neopazno zaostaja v razvoju. Slovenija ni postala druga Švica. Zakaj?

Razvoj ni moja stvar, zanj bodo poskrbeli drugi, jaz tako ne morem nič narediti, se tolaži večina. In zaostajanje se nadaljuje. Uradne razlage ekonomskih birokratov so splošne in vodijo v nadaljnje zaostajanje. Dokler ne najdemo vzroka in ga ne odstranimo, ne bo napredka. Eden glavnih vzrokov je napačna gospodarska strategija.

Letos smo bili prvič v samostojnosti priča, da se je vlada z gospodarskim ministrstvom na čelu močno bojevala za prihod avtomobilske multinacionalke v Slovenijo in celo zmagala. Vse dosedanje vlade so se samo navidezno spogledovale z industrijskimi multinacionalkami, ki so iskale možnosti za prihod k nam, a so vedno dobile ponujene nesprejemljive ali slabe možnosti, zato so šle drugam. V medijih smo zasledili polno opravičil in strokovnih ekonomskih razlag, da je Slovenija predraga in zanje nekonkurenčna ..., kar se da računovodsko vedno dokazati, in ljudstvo je bilo lepo zavedeno. V resnici je pri nas vladal in še vlada storitveni ekonomski lobi. Ta se vseskozi ukvarja s prikritim uničevanjem industrije in neuspešnim razvojem storitev, kar je dvakratno uničevanje gospodarstva, saj so storitve samo ena od dobavnih verig industrije. Industrijska podjetja v težavah tako niso dobila prave pomoči in so mnoga propadla, greenfield naložbe industrijskih multinacionalk so bile blokirane z nesprejemljivimi pogoji.

V Davosu se začenja Svetovni gospodarski forum | Author: Reuters Reuters

Industrijska visoka tehnologija = srce in možgani družbe

Tuje industrijske multinacionalke so bile iz Slovenije z izgovori odslovljene, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, Poljskem, v državah višegrajske skupine, kjer so tudi konkurirale, pa so jih sprejeli z odprtimi rokami. Višegrajska skupina je bila očitno tako »zaostala«, da ni vedela, da je industrija zastarela in neperspektivna panoga, kar so pri nas zviška razglašali ekonomski teoretiki, mediji pa širili, kot da gre za zmagovito strategijo. Posebno močno se je širila avtomobilska industrija.

Tuje industrijske multinacionalke so bile iz Slovenije z izgovori odslovljene, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, Poljskem, v državah višegrajske skupine, kjer so tudi konkurirale, pa so jih sprejeli z odprtimi rokami.

Avtomobilske multinacionalke so v višegrajskih državah zgradile proizvodne tovarne in jih potem širile do več tisoč zaposlenih ter jih sočasno razvijale tudi tehnološko in organizacijsko. Potem so v bližini naredile in razvile proizvajalce delov in sklopov ter jih vsako leto večale z večjimi naročili, jim dale tehnologijo, s standardi postavile organizacijo, kakovost, delovne procese, jih plačale toliko, da so vsako leto lahko nabavili več novih strojev in dograjevali proizvodne hale. Na srečo je Slovenija v bližini, zato so dobavno verigo razvijali tudi pri nas, tako da se je proizvodnja delov močno razširila. Mnoga industrijska podjetja z danes sto ali več sto zaposlenimi so zrasla tako rekoč iz malih podjetnikov.

V avtomobilski proizvodnji je danes zbrana vsa najsodobnejša tehnologija, ki jo je ustvarilo človeštvo. Storitveni ekonomisti so izbrali informatiko kot najvišjo tehnologijo storitvene družbe in kasneje, ko so uvideli, da samo s storitvami ni pravega razvoja, propagirali Slovenijo kot storitveno informacijsko družbo, seveda brez zastarele industrije. V svojem tehnološkem neznanju niso dojeli, da je informatika s komunikacijami samo eden od mnogih delov industrije in da je v proizvodnji in širše gledano v industriji integrirana vrsta tehnologij, novih materialov, orodij, strojev, logistike, organizacije in podobno. Kompleksnejši sistem prinese več dodane vrednosti vsej deželi.

Avtomobilska industrija izstopa kot najrazvitejša oblika industrije. Ljudje, zaposleni v tovarnah in pri izdelovalcih delov, vseskozi prejemajo ogromne količine znanja od naročnika, še več od lastnika, če je avtomobilsko podjetje v njegovi lasti. Prav obvladanje visokotehnološke proizvodnje je danes prestiž in privilegij, ki hkrati določa stopnjo civilizacije in razvitosti neke družbe. Na primer, v avtomobilski proizvodnji ni mogoče delati površno, nepremišljeno, potratno ali neodgovorno, brez znanja, discipline, samokontrole, sodelovanja, organiziranosti. Ljudje, ki delajo v taki tovarni, se vsega tega naučijo in se potem neprestano izpopolnjujejo. Visoka tehnologija prenaša visoko tehniško in organizacijsko kulturo na zaposlene, ti jo prenašajo naprej na svoje družinske člane, znance, prijatelje in ti še naprej. Visoka tehnologija v avtomobilski industriji zahteva visoko kakovost storitev, zato se dvigne tudi raven in poveča obseg storitev na številnih področjih. Namen turizma, denimo, je, da delavcem v industriji in storitvah zanjo omogoči kakovosten dopust, da bodo bolje delali zanjo. Poveča se kakovost šolstva, raziskav in znanosti, saj industrija zahteva najvišjo raven. Povečata se tudi obseg in kakovost kulture, kot so gledališča, koncerti, saj vse to potrebujejo in sofinancirajo ljudje, ki delajo v moderni visokotehnološki proizvodnji. Vse to se dogaja v višegrajskih državah intenzivneje kot pri nas že več kot 25 let, zato so nas prehiteli, in če nič ne spremenimo, nas bodo še bolj.

Slovenska zgodba o storitvenem uspehu

Po 26 letih napačno usmerjenega razvoja, začetega z visokimi potenciali, ugotavljamo, da zaostajamo za višegrajskimi državami, dohitevajo pa nas tudi druge, baltske, nekdanje sovjetske, Kitajska, celo srbski, hrvaški tajkuni že posegajo po slovenskih podjetjih ...

Če bi koga resnično zanimal razvoj Slovenije, bi moral dati razvoju industrije najvišjo prioriteto v strateškem razvoju celotne slovenske družbe. Če bi to naredili leta 1992, bi bili danes blizu Švice.

Te države so pravilno zastavile razvoj v smeri industrije in visoke tehnologije, Slovenija pa se je usmerila v razvoj storitev in zgrešila. Poglejmo, kaj je naredila s storitvami. V Sloveniji so storitveni ekonomisti izvedli prikriti bankrot slovenskih bank. Bančni bankrot je politika prikrila z najemanjem večmilijardnih kreditov. Namesto da bi v bankrot poslali nekaj bank in bi te same poplačale dolgove, so finančni svetovalci zavedli politike, da so dolg nedopustno prenesli na državljane, ki so ta rop ne samo te, temveč tudi naslednjih generacij navidezno tiho sprejeli. A hude posledice že prihajajo. Volitve brez volivcev pomenijo razpad navidezne demokracije. Bojkotiranje volitev je dejanski odziv na vse to. Odhajanje najboljših ljudi v tujino ravno tako. Če pogledamo trgovski sektor, vidimo Mercator, nekoč paradnega konja, neodgovorno prodanega propadlemu hrvaškemu Agrokorju. Za prezadolženi Tuš iščejo kupca ali celo razmišljajo o spremembi v zadrugo. Merkur se je komaj izvil iz stečaja. Najbolj favorizirani turizem je že mnoge največje in najboljše hotele zaradi težav prodal celo Hrvatom. Če pogledamo še državne storitve, kot so zdravstvo, razpadajoče ceste, vojska, policija, prenizke pokojnine, 30 milijard državnega dolga …, nas spreleti groza, saj je gledano povprečno propadel slovenski storitveni sektor in nekateri deli se zdaj v veliki konjunkturi pobirajo.

Ugotovimo lahko, da ima propadli storitveni sektor skupne značilnosti: v vodstvu in nadzornih svetih prevladujejo storitveni ekonomisti. Storitvene družbe nimajo raziskovalno-razvojnih oddelkov, kot industrija. Razvojne študije naročajo na ekonomskih fakultetah in inštitutih, kjer si polnijo žepe z dodatnimi honorarji poleg raziskovalnega dela. Če pogledamo nekoliko širše, se zdi, kakor da slovenski storitveni sektor kot za postransko delo razvija nekaj ekonomskostoritvenih znanstvenikov. Tudi za politične stranke pišejo napačno usmerjene storitvene strategije, s katerimi si polnijo žepe in večajo vpis na storitvene šole, v katerih delajo. Če pogledamo celovito, zaostajanje Slovenije za postranski zaslužek poganja nekaj storitvenih pogoltnežev, ki jim nasedajo skoraj vsi od strank, politikov, storitvenih menedžerjev do večine medijev.

Kaj storiti

Če bi koga resnično zanimal razvoj Slovenije, bi moral dati razvoju industrije najvišjo prioriteto v strateškem razvoju celotne slovenske družbe. Če bi to naredili leta 1992, bi bili danes blizu Švice (te dni so tam, natančneje v Davosu, razpravljali o usmeritvah industrijske politike 4.0 in njene uresničitve v praksi), tako pa se od nje oddaljujemo. Vse najboljše potenciale, vire bi morali usmeriti v razvoj izvoznih industrijskih izdelkov in tovarn za njihovo proizvodnjo po današnjih modernih pravilih industrije 4.0. Da je taka industrija zelena, je samoumevno.

V vseh političnih strankah bi morali odsloviti vse, ki so bili odgovorni za razvoj gospodarstva, in poiskati inženirje, ki razumejo razvoj industrije. Stranke bi morale v svoje programe uvesti ministrstvo za industrijo in še direktorat za industrijo ter na njem zaposliti inženirje z najmanj dvajsetletnimi izkušnjami iz industrije. Napisati bi morali strategijo in program razvoja industrije kot jedra slovenskega gospodarstva. Definirati jedra industrije, projekte ter jih inženirsko izvajati in nadzirati. V jedra, ki že obstajajo, a jih zaradi zavisti in odpora do tehnologije večina noče videti, bi morali naknadno usmeriti še raziskovalne institucije. Socialistična sovjetska zgodovinsko odpadna je metodologija, po kateri naj bi inštituti določali razvoj in bili jedro razvoja, kakor se dogaja zdaj. S takim usmerjanjem v današnjem globaliziranem svetu samo zaviramo razvoj.

Sanirati je treba slovensko šolstvo, ob katerem večina tišči glavo v pesek in se spreneveda, kako odlično je. Množice dodanih storitvenih programov z medsebojnim izpodrivanjem šolstvu škodujejo, česar nihče noče sanirati. Dodati pa je treba nove predmete in programe s področja industrije 4.0 na vse tehniške šole, od poklicnih do doktoratov in po njem. Za vrtce in šole je treba nabaviti legokocke, drone in drugo didaktično opremo do ravni robotike, proizvodnih sistemov, kibernetskih tovarn in njihovega programiranja, organizirati kibernetične krožke, tečaje za otroke vseh starosti in tudi za odrasle.

Pripeljati bi morali še več tujih industrijskih multinacionalk, predvsem zato, da bi se od njih učili. Kitajci so imeli dovolj pametne vodje, da so to že zdavnaj naredili in postali velesila. Kot posledica razvoja industrije pa bi se razvil tudi močan storitveni sektor, saj ga visokotehnološka industrija potrebuje. Najsposobnejši mladi se ne bi več izseljevali, ljudje bi spet hodili na volišča, saj bi vedeli, da jih pravi vodje vodijo v pravo smer.

Državljani, ki bojkotirajo volitve, nam sporočajo, da je treba pokazati pravi razvojni program in prave ljudi, ki ga bodo resnično izvedli. Menjava politikov v preteklosti se ni obnesla, ker ni bilo menjave svetovalcev z napačnimi strategijami in kadrov na nižjih izvršnih ravneh, ki so izbrani za razvoj storitvene družbe in industrijskega razvoja ne poznajo in ne obvladajo. Kompletno novo industrijsko ministrstvo z novimi izvršnimi kadri iz industrije (ne s premeščenimi starimi kadri) in nov industrijski direktorat s kompletno novimi ljudmi iz industrije ter stranka, ki ima industrijo za prvo prioriteto razvoja Slovenije, so edini način, kako bi lahko slovenski voz potegnili iz storitvenega blata in z industrijo začeli dohitevati Češko, Slovaško in druge.


* Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.