Domov Ikonomija 10. Januar 2018.

Dr. Matej Tušak: »Navajeni smo razmišljati kot pred štiridesetimi leti«

matej tušak
© Mavric Pivk
Pot po s soncem obsijanem hodniku se je končala v pisarni z velikim rjavim kavčem. »Kdo vse je sedel tukaj?« sva se spraševala med pripravami na pogovor z dr. Matejem Tuškom, ki je leta spremljal mnoge najuspešnejše slovenske športnike. »Marsikdo, marsikdo,« je odvrnil nekoliko zamišljeno. Marsikdo pa tudi ne, saj opravi veliko pogovorov kar po spletu. tako je pomagal tudi Goranu Dragiću, ko ga je v slovenski maniri začelo stiskati od bremena 80-milijonske pogodbe.

Zadnja leta se je profesor Tušak osredotočil tudi na podjetja, med katerimi ni malo takšnih, ki pišejo vsaj tako uspešne zgodbe kot naši športniki. »A o tem se v medijih premalo piše,« pravi. V športu je povsem drugače.

Za Slovenijo je izredna serija rezultatov. Leta 2015 so odbojkarji osvojili srebro na evropskem prvenstvu, pred slabim letom so z neverjetnimi zadnjimi desetimi minutami rokometaši priigrali bron, kronski dosežek pa so ustvarili košarkarji v Istanbulu pred nekaj meseci, ko so si pokorili Evropo. Kaj se je spremenilo? Se je zgodila sprememba v miselnosti, ki so jo morda prinesli tuji selektorji?

Narodnost selektorja ni ključna. Res pa smo imeli dobre selektorje, tega seveda ne smemo zanemariti. Za to, da pripelješ ekipo do uspeha, potrebuješ zelo dobrega vodjo. Nihče ne postane to čez noč. Vsi uspešni selektorji so imeli bogate izkušnje, ki so jih pridobili v velikih, močnih ligah. Do tega ekstrema v slovenski ligi skorajda ni mogoče priti. Jure Zdovc se je denimo tudi nekajkrat izkazal in bi verjetno osvojil medaljo, če bi imel več sreče ali manj poškodb ključnih igralcev. Kdo je pripeljal hokejiste do šestega mesta na olimpijadi? Matjaž Kopitar. Ne pozabimo srebrne kolajne na rokometnem prvenstvu v Sloveniji – Tone Tiselj. Zunanji trenerji torej niso zahteva ali posebnost. A nekaj je specifično. Ko se želiš boriti za medalje na velikih tekmovanjih, si vselej eden od desetih resnih kandidatov. Nazadnje odločajo detajli. Fantje, ki so na koncu sposobni doseči rezultat, so hudi profesionalci, vajeni dela z najbolj strokovno podkovanimi ljudmi. Da začnejo zaupati trenerju, se mora ta znati s čim pokazati.

Teh je pri nas malo.

Naj povem primer. Nekdo, ki pride k meni na terapijo zato, ker me pozna in je slišal zame, se bo v prvi uri zjokal in mi povedal stvari, za katere ne vedo niti njegovi najbližji, tisti, ki ga poznajo stokrat bolje od mene. Podobno je s trenerji. Profesionalci se bolje odzovejo na dobre trenerje, za katere so že slišali. Trener brez renomeja bo potreboval leta in leta, da ga bodo igralci sprejeli za svojega, kar v Sloveniji v bistvu pomeni, da bo slej ko prej zamenjan. Premajhni smo, uspešni so lahko samo tisti, ki nabirajo znanje v svetu.

matej tušak | Author: Mavric Pivk Mavric Pivk

Po svoje so torej v prednosti tujci, morda tudi zato, ker smo bili Slovenci vselej narod pod diktatom Dunaja, Beograda in danes Bruslja?

Ne, je pa res, da smo Slovenci dolgo veljali za nesamozavesten narod. Velikokrat je bilo tako tudi zato, ker nismo imeli vodilne vloge v jugoslovanski politiki, še manj pa v športu, kjer so nam prepustili zgolj smučarske skoke in smučanje, medtem ko so bili v drugih športih v izraziti prednosti športniki in trenerji iz drugih republik. Dolgo smo potrebovali, da smo si kot športni narod zgradili samozavest. Še pred nekaj leti so me spraševali, zakaj slovenski športniki odpovejo v ključnih trenutkih velikih tekmovanj. In tako je dejansko bilo, naši športniki nekoč niso bili tako samozavestni kot danes.

Uspeh je nalezljiv. Športniki se med seboj poznajo, ko vidijo uspehe kolegov, lažje razumejo, da jih lahko ponovijo tudi sami. Zmagovalne miselnosti ne poznajo samo športniki, ampak tudi slovenski podjetniki.

Zakaj je tako? Marsikdo se spomni grškega preobrata, ko so slovenski košarkarji kljub 17 točkam prednosti izgubili in izpadli z evropskega prvenstva, pa zapravljenega vodstva nogometne reprezentance s tri proti nič proti Jugoslaviji na evropskem prvenstvu leta 2000.

Našli smo zmagovalno miselnost, o tem sem prepričan. Pred Lillehamerjem smo se pogovarjali, da bo dobro, če dobimo kakšno medaljo. Dobili smo tri bronaste. V letih zatem sem sodeloval s 70 odstotki olimpijcev, ki jim ni bila več dovolj le medalja, želeli so si vsaj srebro. Na naslednjih igrah v Atlanti smo osvojili dve srebrni medalji. Pred Sydneyjem so vsi, športniki in javnost, sanjali in razmišljali o zlatu. Iztok Čop in Luka Špik ter Rajmond Debevec so domov prinesli dve. Apetiti so zatem le še rasli. V kolektivni zavesti se danes zato počutimo kot športen narod. Za Ilko Štuhec je bilo nekaj povsem normalnega, da bo po zmagah v svetovnem pokalu osvajala odličja tudi na svetovnih prvenstvih. A do te miselnosti se ne pride v dveh letih.

Kot na primer pri odbojki, kjer ste tudi sodelovali?

Res je, poleg tega so prvič imeli trenerja (Andrea Giani, op. p.), ki so mu brezpogojno zaupali, čeprav je bil bistveno bolj avtokratski kot njegovi predhodniki. Pred uspehom smo vedeli, da smo blizu vrha, pa se je vedno nekje zalomilo. Ko ni šlo, so odbojkarji začeli razmišljati negativno, in je šlo vse navzdol. Kako smo to rešili? Pomagalo nam je, da smo s Tinetom Urnautom dobili izvrstnega liderja, Dragićevega kova, le da tega večina ne vidi, ker odbojka ni tako priljubljena. Potem je bila stvar iskanja motivacije, nečesa, kar bi pri slovenskih odbojkarjih okrepilo željo po medalji, da bo večja od tekmecev. To lahko narediš le z močnimi čustvi, zaradi teh je denimo Petra Majdič premagala bolečino in z nadčloveškim naporom osvojila bron. Toda hkrati je v zgodbi pomembna tudi zmagovalna miselnost. Odbojkarji so imeli za cilj medaljo. Do polfinala je bila tako motivacija vrhunska, v finalu, ko so imeli srebro že v žepu, pa je naboj popustil. Kar je uspelo košarkarski reprezentanci, da je prišla do konca po toliko letih lovljenja medalje, je izredno težko. Da so ohranili tako vrhunsko motivacijo, se lahko zahvalimo Goranu Dragiću, ki se je razvil v res vrhunskega vodjo. Motivacija je zmnožek samozavesti in ciljev.

Kje v tej enačbi so torej glavni problemi za Slovenijo?

Cilje smo imeli vedno razmeroma visoke. Poglejmo nogomet, kjer je bil vedno cilj uvrstitev na veliko prvenstvo, a šele s Srečkom Katancem smo začeli verjeti, da je cilj dosegljiv – samozavest in motivacija. To je mogoče doseči le s postopnim delom, tako sta delovala tudi Igor Kokoškov in Dragić, ki sta motivacijsko napetost stopnjevala do finala. Tam ne zmagaš zato, ker si bolj sproščen od nasprotnika, kot reče kdaj kakšen komentator, kajti če nisi sproščen v igri, sploh ne prideš do finala. Zmagaš, ker imaš večjo motivacijo ob ustrezni kvaliteti, seveda. To se je lepo videlo v polfinalni zmagi Slovenije nad Španijo, ki v zadnjih minutah ni več poskušala z ničimer, niti s prekrški. Tri ali štiri minute pred koncem so enostavno nehali igrati. Zakaj? Prepričani so bili, da z ničimer ne morejo vplivati na končni rezultat. Povsem drugače je bilo s Srbi, prepričanimi, da je Slovenija dobra zaradi Dragića in Dončiča, ki sta v njihovih očeh tako in tako Srba. Ko sta šla iz igre, so bili na vrhuncu samozavesti in motivacije, igrali so dobro, vendar so nato dobili nekaj točk iz nepričakovanih metov in tekma je bila zanje izgubljena. Padli so zaradi kolektivne igre Slovenije, zaradi sistema, ki ga je postavil Kokoškov.

Zaradi zmagovalne miselnosti?

Seveda, uspeh je nalezljiv. Športniki se med seboj poznajo, ko vidijo uspehe kolegov, lažje razumejo, da jih lahko ponovijo tudi sami. Tako se pojavlja zmagovalna miselnost, ki je ne poznajo samo športniki, ampak tudi slovenski podjetniki. Miselnost, v kateri ni prostora za odnos »lako čemo«, ampak pomeni trdo delo. Tu sem občasno kar malo jezen na medije, ki rišejo katastrofalno gospodarsko sliko. Drži, imamo nekaj nerazčiščenih korupcijskih zgodb, ker nam pravosodni sistem ne deluje, kot bi moral, vendar imamo hkrati zelo visoko gospodarsko rast. Podjetja, ki so se v recesiji znala prilagoditi, delajo danes odlično, konkurirajo na svetovnem trgu.

Nedavno je bilo nekje zapisano, da sta Iza in Samo Login na steno nalepila številko 100 milijonov evrov. Imela sta vizijo, kam si želita pripeljati podjetje, in nazadnje sta ga prodala za milijardo evrov.

Miselnost je zelo pomembna, vendar mora slediti realnosti. Če si nekaj želiš, pa v realnosti nimaš česa pokazati, se bo hišica iz kart sesula že v prvem vetru. Po drugi strani moramo vedeti, da so podjetniki in vrhunski športniki zelo posebni ljudje. Na televiziji vidimo človeka v top formi in si mislimo, malo trenira in je uspel, kar seveda ni res. Za njim so leta odrekanja in treningov, vendar to ljudi ne zanima, zanima jih, kateri avto vozi in kakšno punco ima. Enako velja za podjetnike, mnogi nimajo predstave, kaj zahteva uspeh v poslovnem svetu. Vrhunski športniki in podjetniki niso običajni ljudje, med seboj so si zelo podobni. Zanje velja, da jih ženejo vzgibi, ki niso povezani z denarjem. Gre za uresničevanje neke ideje, denar je zgolj stranski produkt. Najuspešnejši ljudje ga imajo ogromno, a ga ne trošijo na veliko.

Ko smo ravno pri denarju, ne moremo mimo kriptovalut. Kako vidite ta svet? Je v ozadju psihologija množic ali pohlep?

Imam različen odnos do podjetij in kriptovalut. Med zadnjimi je veliko Ponzijevih shem, ki temeljijo na pohlepu. Balon se napihuje in bo tudi počil. Kar nekaj ljudi bo fino zaslužilo, mnogi pa bodo ostali brez vsega. Danes vsi derejo v svet kriptovalut, kar pomeni, da postajajo te tvegane. Če v enem tednu zaslužiš pet tisoč evrov, si boš želel naslednji teden zaslužiti deset tisoč. Danes so vsi milijonarji, ko si bodo hoteli izplačati denar, pa jih 90 odstotkov ne bo več. Nihče sicer ne more napovedati, kdaj se bo trg sesul, lahko da bo rast trajala še nekaj časa in verjetno se bo na koncu obdržalo nekaj tistih kriptovalut, ki imajo v ozadju dobro rešitev ali produkt.

Ampak Slovenci se očitno nismo ničesar naučili iz pretekle krize.

Podjetniki in vrhunski športniki so zelo posebni ljudje. Po televiziji vidimo človeka v top formi in si mislimo, da malo trenira in je uspel, kar seveda ni res. Za njim so leta odrekanja in treningov, vendar to za ljudi ni zanimivo toliko, kot kateri avto vozi ali kakšno punco ima.

V času pred krizo so vsi hoteli zaslužiti in takrat se je na veliko gradilo. Med vrhunskimi športniki sem imel nekaj takšnih, ki so si želeli graditi hiše. Ker naj bi se to najbolj izplačalo. Vrhunskega športnika, ki je imel krizo v karieri, smo hoteli prepričati, naj ne odneha, a se je odločil, da bo gradil dvojčke. Vsi so gradili hiše, vsi so najemali kredite in na koncu se je nepremičninski trg sesul. Sesul se je bančni sistem in vsi smo to plačali. Za nameček imamo zdaj slabe nepremičnine, saj jih niso delali gradbeniki – tisti, ki so znali graditi, pa so propadli. Za vse to je kriv pohlep.

Družinska podjetja ne propadejo. Ustvarjajo produkte, njihovo poslovanje niha gor in dol, ampak ne propadejo. Tisti, ki se pehajo za hitrim zaslužkom, propadejo in na koncu mora nekdo to plačati. V prejšnji krizi je bil to večji del prebivalstva, ki je dal denar za propadanje podjetij, bank in bogatenje peščice. To je kot entropija. Ne more iz nič nastati veliko. Nekdo mora vse plačati.

Kriza se pojavi povsod, v ekonomiji in športu. Kje ima Peter Prevc zavore? Ne tako dolgo nazaj je podiral rekorde, zdaj se že drugo sezono sestavlja.

Smučarski skoki so izredno zapletena disciplina. V prejšnjih letih smo na fakulteti za šport razvijali zelo interdisciplinarno stroko, ki je podpirala smučarske skoke. Vsako leto dvakrat smo pri vseh skakalcih opravljali meritve telesne, tehnične in aerobne vzdržljivosti ter analizo psiholoških značilnosti. Prve ekipe že pet, šest let nimamo več na testiranjih, zato ne vem, kaj se dogaja. Goran Janus dela vse samostojno. Menim, da Peter Prevc ni sam kriv za položaj, v katerem se je znašel. V smučarskih skokih se pogosto skrivajo za izjavo, da nekdo nima pravega občutka. Zanj mora biti telo v ravnotežju. Če želiš odskočiti v pravo smer, moraš imeti veliko skokov v pravo smer. V pravo smer pa ne moreš pravilno odskočiti, ker je neka mišica preveč trda, premehka, premalo eksplozivna. In osnova za to je pravilen trening, ki pa se skozi čas spreminja in ga je težko narediti enakega za vse tekmovalce. Zato smo dolga leta ustvarjali sistem.

Kako lahko pomoč psihologa vpliva na športnika?

Vedno je vse odvisno od odnosa s športnikom. Imam odličen odnos z Rokom Margučem, vendar tu ne gre več samo za psihične priprave, gre tudi za sprejemanje pomembnih odločitev. Z Urnautom sva lani skupaj diskutirala o spremembi kluba. Z Dragićem sem sodeloval od njegovega 16. leta, ko je bil v Slovanu, pa pozneje, ko je naredil prvi preboj v Phoenixu. Kmalu zatem, ko je podpisal 80 milijonov dolarjev vredno pogodbo, je njegova žena rodila, odpovedal se je evropskemu prvenstvu in odšel sam čez lužo. A počutil se je osamljenega. Tudi vrhunski športniki imajo svoje težave. Naloga psihologa je, da vskoči, ko se te pojavijo.

Če greš k psihologu, je to nekaj slabega?

V športu smo to že presegli v zadnjih desetih letih. Prej pa je bilo precej težko, ker športniki niso hoteli sodelovati. Zdaj se stvari spreminjajo.

Kakšna je razlika med športniki in podjetniki?

matej tušak | Author: Mavric Pivk Mavric Pivk

Športnike imamo v Sloveniji zelo radi, nismo jim nevoščljivi. Pred časom so na facebooku delili sliko Gorana Dragića, pa ni bilo niti enega neprijetnega komentarja. Če bodo dali mojo hišo na facebook, me bodo takoj obtožili, da sem kradel. Če si v športu najboljši, dobiš 80 milijonov. Če si dober v poslu, potem ne delaš samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini. In tam te ne plačajo 100 evrov, ampak toliko, kot mislijo, da si vreden zanje. Predavam po šolah, kjer imam šestkrat nižjo postavko kot v podjetjih, in to za isto predavanje. Za državo delam ceneje kot za podjetja, vendar se mi to zdi prav. V tujini dobim za eno uro tudi 5000 evrov, pri nas delam za 50 evrov bruto. Ampak to nikogar ne zanima. Pri predavanjih podjetnikom mi pride prav poznavanje športnikov, saj jim najlaže svetujem s primeri in zgodbami iz športa. Če si videl Slovenijo, še nisi videl sveta. Če si premagal deset športnikov, še nisi dosegel vsega. Enako je v podjetju. Dokler ne razumeš, kako Kitajci delajo stvari, jih ne razumeš. Mi mislimo, da delamo zelo veliko, ker delamo do štirih popoldan. V ZDA so ljudje v službi do sedmih in še dlje. Tam se zaradi tega nihče ne sekira, pri njih je taka navada. Pri nas pa mislimo, da nas izkoriščajo, že če je treba potegniti za pol ure.

Ali je slabo, če ima kdo denar?

Športnikom privoščimo, vsem drugim ne. Ne zavedamo se, da tisti, ki imajo denar, podjetja, ustvarjajo delovna mesta. Nezaposleni ne ustvarjajo delovnih mest. Če bi imeli več bogatih ljudi, bi lahko Slovenci odkupili slovenska podjetja. In potem bi lahko pomagali domačim ekipam s sponzorskimi sredstvi. Lokalci poznajo takšne podjetnike, zato ti vračajo v domače okolje. Slovenci ne upajo pokazati, da imajo denar, ker jih takoj obtožijo, da kradejo. In to je ključni problem. Zakaj moramo pri nas razprodajati premoženje? Ker država z njim ne dela dobro. Vsi poskušajo čim več potegniti iz svojega položaja, ker jih čez štiri leta tako ali tako več ne bo. Zakaj ne prodajo Ljubljanske banke? Egon Zakrajšek je pred dnevi izjavil, da so zdaj najboljše cene in da bi lahko dobili nazaj, kolikor smo dokapitalizirali, in še zaslužili. Če nočemo prodati takrat, ko so najboljše cene, se je treba vprašati, kaj nekdo ima od tega. Raje bomo plačali kazen, kot da bi nekaj prodali. Nekomu to že koristi. Vprašanje je, komu? Še vedno smo navajeni razmišljati kot pred štiridesetimi leti.

Zakaj so se športniki hitreje prilagodili razmeram?

Šport je na srečo internacionaliziran, in ko naši športniki pridejo v tujino, vidijo, kakšna je realnost, in se temu prilagodijo. Če bi naši športniki nastopali samo v Sloveniji, ne bi bili tako uspešni. Vsa naša podjetja, ki so uspešna, delajo na tujih trgih, jih spoznavajo in se jim prilagajajo. Slovenci smo postali samozavestni, razumemo, da se moramo znati prilagajati. Velike multinacionalke se pogosto ne znajo več. To je naša prednost, vidim jo tudi pri podjetjih, s katerimi sodelujem. Tisti, ki so to spoznali, so uspešni.

Ali bomo Slovenci kdaj sposobni reči, da smo ponosni na nekoga, ki je uspešen in bogat?

Bomo. Ampak do tja je še dolga pot. Ljudje morajo spremeniti miselnost. Miselnost pa najlažje spremenijo nove generacije. Težava je v tem, da je ves razviti svet imel normalno verzijo kapitalizma, ki je trajal več sto let, medtem ko smo pri nas prišli v najhujšo možno varianto. Pri nas se morajo spremeniti celi statusi in vloge. Ne smemo si samo želeti, da bi imeli denar, moramo ga tudi zaslužiti in ga ne ukrademo. Neko obdobje je veljalo, da si uspešen, če imaš veliko denarja in če nič ne delaš.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.