Domov Ikonomija 21. Junij 2017.

Krivda politike za veliko recesijo

denar banka evro
© Reuters
Zakaj lahko na prste preštejemo bankirje, ki so z zaporom plačali za finančno krizo?

Sodišče v Lizboni je dolgoletnega šefa portugalske banke BPN obsodilo na štirinajstletno zaporno kazen, njegovega namestnika na osem let in šest mesecev. Več kot osem let po začetku največje finančne krize po tridesetih letih dvajsetega stoletja pa so zaporne kazni za bankirje redke in bodo takšne zaradi prepirov, kaj jo je sploh povzročilo, najbrž tudi ostale.

Danes 81-letni José Oliveira e Costa, obsojen zaradi goljufij in pranja denarja, je bil direktor s škandali in finančnimi izgubami zaznamovane banke med letoma 1998 in 2008, maratonski sodni proces proti njemu pa je trajal šest let. BPN, pri kateri so med krizo ugotovili 1,8 milijarde evrov globoko finančno luknjo, so morali podržaviti, preden so jo na koncu prodali angolski banki BIC, njeno reševanje pa je portugalske davkoplačevalce stalo najmanj pet milijard evrov. Portugalske zaporne kazni za bankirje pa so prej izjema kot pravilo. Svetovna finančna kriza je zradirala neznanske vsote denarja, ohromila cela gospodarstva in povzročila obubožanje milijonov ljudi, a koliko bankirjev je sploh plačalo za svoja dejanja? Lahko bi jih prešteli na prste.

bank of america | Author: Reuters Reuters

Krivci so jo odnesli poceni

V Nemčiji več kot osem let po propadu banke Hype Real Estate poteka zadnji poskus kaznovanja bankirjev za njihovo vlogo v finančni krizi. Na zatožni klopi je nekdanji predsednik uprave Georg Funke, skupaj s prav tako glavnim finančnikom Markusom Fellom obtožen prikrivanja bančnih bilanc in dvomljivih tržnih manipulacij. Obtoženca se branita, da položaj zaradi bankrota ameriške investicijske banke Lehman Brothers ni bil jasen, da so ga politiki in nadzorniki »z neprevidnim aktivizmom« le še poslabšali, opazovalci pa so presenečeni, da proces sploh je. Izgube banke Hypo Real Estate so že zdavnaj prenesli na državno slabo banko, njen zdravi del Deutsche Pfandbriefbank so dali na borzo, država pa je za reševanje porabila milijarde evrov.

Smo dovolj zavarovani vsaj pred prihodnjimi krizami ali so številne finančne ustanove ostale »prevelike za propad«?

Mnogi kljub temu domnevajo, da jo bo Funke odnesel poceni, kot so jo v Nemčiji tudi vsi drugi bankirji, med zadnjo finančno krizo obtoženi nepravilnosti in katerih ustanove so tudi morali reševati z desetinami milijard evrov. Predsednik uprave IKB Deutsche Industriebank Stefan Ortseifen je dobil deset mesecev pogojne kazni in sto tisoč evrov finančne, podobno poceni so jo odnesli nekdanji voditelji BayernLB, ki se je zapletla tudi z nekaterimi drugimi posli in še posebej z avstrijsko Hypo Alpe Adrio. Pristojne dežele so reševale tudi LBBW in HSH Nordbank, a se je Siegfried Jaschinski iz prve izvlekel s petdeset tisoč evri kazni, Dirk Jens Nonnenmacher iz druge pa mora na še en proces, potem ko so ga na prejšnjem že oprostili.

Krivci politiki in bankirji

Drugod po svetu ni dosti drugače. Po podatkih Boston Consulting Group so svetovne banke po krizi 2007–2008 plačale 321 milijard dolarjev kazni, od tega severnoameriške 63 odstotkov ali približno 204 milijarde dolarjev. A tudi tu v veliki večini niso plačali predsedniki uprav, ampak delničarji njihovih bank, če že niso dela finančnih kazni odpisali od davkov. Po krizi hranilnic (Savings and Loan) iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja so v ZDA na zaporne kazni obsodili več kot tisoč ameriških bankirjev, po veliki recesiji pa je bil Kareem Serageldin iz Credit Suissa s tridesetmesečno zaporno kaznijo za lažnivo predstavljanje nepremičninskih obveznic eden redkih visokih menedžerjev, ki so se res znašli za rešetkami. Ne gre za to, da si oblasti ne bi prizadevale, je William D. Cohan v reviji Atlantic navajal zdaj že nekdanjega newyorškega tožilca Preeta Bharara, da v številnih primerih ni šlo za poneverbe, ampak za slabo presojo in lahkomiselne odločitve. Newyorška porota je s podobnim argumentom že leta 2009 oprostila menedžerja hedge sklada Bear Stearns Ralpha Cioffija in Matthewa Tannina, ki sta bila znanilca vsega, kar se je dogajalo med krizo.

Predsednik Barack Obama je poklical h kaznovanju odgovornih z Wall Streeta, a je kazenska odgovornost za večino spornih menedžerjev in bankirjev že zastarala.

Takšni argumenti vračajo razprave o tem, kdo je sploh najbolj kriv za veliko recesijo, in nekateri med krivci ne vidijo le bankirjev, ampak tudi in celo predvsem politike. Ameriški republikanci opozarjajo, da je demokratski senator Barney Frank blokiral poskuse predsednika Georgea W. Busha za večji nadzor nad agencijama Fannie Mae in Freddie Mac, ki sta z državnimi varščinami spodbujali hipoteke za čim širše socialne sloje prebivalstva. Res so agenciji v tridesetih letih dvajsetega stoletja ustanovili prav za pomoč običajnim Američanom pri kupovanju nepremičnin, a se je to kasneje sprevrglo v velikopotezno podeljevanje kreditov, ki jih mnogi prejemniki kmalu niso zmogli odplačevati. Te so potem v paketih z navidezno visoko bonitetno oceno prodajali naprej, dokler se ni na koncu celotna finančna zgradba sesula kot hišica iz kart.

Cohan pa raziskuje tudi dolgoletni odnos ameriškega pravosodnega ministrstva do Wall Streeta in navaja tako imenovano doktrino Holder po prejšnjem pravosodnem ministru Ericu Holderju, ki je leta 1999 še kot namestnik svaril pred posledicami sodnega preganjanja bank. Voditelj kriminalnega oddelka pravosodnega ministrstva Lanny Breuer je leta 2012 ponovil prepričanje, da morajo upoštevati tudi finančno zdravje družb ali industrij, ki jih preiskujejo. Predsednik Barack Obama je istega leta poklical h kaznovanju odgovornih z Wall Streeta, a je tedaj kazenska odgovornost za večino spornih menedžerjev in bankirjev že zastarala, čeprav so bile še mogoče civilne tožbe.

Z afero Kirch najbliže kazni

Položaj v Evropi kljub portugalski obsodbi in zadnjemu nemškemu procesu ni zelo drugačen. Konec maja je nekdanji predsednik uprave Anglo Irish Bank Seán Fitzpatrick kot svoboden mož odkorakal s sodišča, pa čeprav je njegova že propadla banka zahtevala trideset milijard evrov državnega denarja in s tem skorajda povzročila irski bankrot. Lani je skupaj z dvema drugima menedžerjema dobil večletno zaporno kazen, a je obramba uspešno predstavila napake preiskave. Za tiste, ki zahtevajo ostro kaznovanje bankirjev, pa bo morda bolj zanimiv proces v Milanu proti Deutsche Bank in Nomuri, ki naj bi pravkar z državnim denarjem spet rešeni italijanski banki Monte dei Paschi di Siena pomagali prikriti izgube.

Pri frankfurtski finančni velikanki obtožbe zavračajo, nekdanje predsednike uprave pa so tudi sami pozvali, naj vrnejo visoke bonuse, ki so jih prejemali v času spornih odločitev. Medtem pa se obtožbam o dvomljivih hipotekarnih poslih med nepremičninsko krizo in manipulacijah z obrestnimi merami, za katere so predvsem v ZDA plačali milijarde dolarjev kazni, pridružujejo nove obtožbe. Ameriški Fed je Deutsche Bank pravkar naložil 41 milijonov dolarjev kazni zaradi pomanjkljivega nadzora nad pranjem ruskih rubljev med letoma 2011 in 2015, kot eni od domačih bank ameriškega predsednika Donalda Trumpa pa demokratski politiki ameriškega predstavniškega doma zahtevajo odgovore na njegove finančne vezi z Rusijo.

Nekdanji direktorji Deutsche Bank so se zaporu še najbolj približali zaradi afere Kirch, potem ko je Rolf Breuer z izjavo v televizijskem intervjuju povzročil bankrot nemškega medijskega koncerna. Na koncu se je tudi on izvlekel z denarno kaznijo 3,2 milijona evrov, njegov naslednik Josef Ackermann, enako ali še bolj odgovoren za težave svoje ustanove, pa noče vrniti bonusov. Ob takšnem »kaznovanju« bankirjev se seveda postavlja vprašanje, ali smo dovolj zavarovani vsaj pred prihodnjimi krizami ali pa so številne finančne ustanove ostale »prevelike za propad«.

deutsche bank banka | Author: AP AP

Milijarde, ki ne ganejo

Deutsche Bank je ena izmed bank, ki so zadnja leta zabredle najgloblje v navzkrižje z regulatorji. Z zavajanjem pri trženju hipotekarnih obveznic si je lani prislužila rekordno 14 milijard dolarjev visoko kazen, ki jo je v pogajanjih z ameriškimi regulatorji znižala za skoraj polovico, na 7,2 milijarde dolarjev. Še pred tem je zaradi mahinacij na valutnih trgih morala izplačati 2,5 milijarde dolarjev kazni, v začetku letošnjega leta pa je sprejela 630 milijonov dolarjev visoko kazen zaradi aktivne vloge v ruski pralnici denarja. Največja nemška finančna institucija je ena redkih bank, ki so se zaradi zagroženih kazni znašle v poslovnih težavah in celo špekulacijah, da bodo potrebovale državno pomoč. Vrednost delnice je v odmevih izrečenih visokih kazni zgrmela za skoraj trikrat na vsega deset evrov. Šele v zadnjih mesecih, ko je postalo jasno, da Deutsche Bank ne bo imela pretiranih težav z zbiranjem dodatnega kapitala, so si delnice nekoliko opomogle.

A težava kazni je na splošno ta, da jih banke večinoma brez težav izplačajo regulatorjem. Da kljub silnim milijonom in milijardam te ne udarijo tam, kjer najbolj boli. Uprave največjih svetovnih bank si tako še naprej izplačujejo vrtoglave bonuse, medtem ko banke nadaljujejo poslovanje po pretežno ustaljenih poteh, kujejo dobičke in s tem ohranjajo zaupanje med vlagatelji. Tem je največkrat povsem vseeno, kako banka ustvarja dobiček, pomembno je le, da prejmejo pričakovane dividende.

Regulator je pogosto kot komar, ki piči slona. Wells Fargo je morala lani plačala 185 milijonov dolarjev kazni zaradi kršenja zakonov pri odpiranju bančnih računov, ki so jih tisoči zaposlenih vsiljevali strankam. Zajetna vsota? »Gre za kazen reda napake pri zaokroževanju,« je višino kazni komentiral eden izmed analitikov. Wells Fargo je namreč leto prej ustvaril 22,9 milijarde dolarjev čistega dobička, kar je približno 120-krat več. Večina bank je brez vidnih prask preživela tudi odmevno afero libor, v kateri je bilo ugotovljeno, da so bančniki več let načrtno prirejali obrestne mere, ki so osnova za izračun posojilnih obresti. Bes potrošnikov, ki so najemali dražja posojila, so regulatorji odpravili z izrekanjem kazni. A če sta bančni skupini Deutsche bank in Barclays v vrtincu afere še doživeli nekaj večji padec vrednosti delnic, so lastniki delnic HSBC, največje banke po tržni kapitalizaciji na tej strani luže, in RBS ostali mirni in se niso odločili za odprodajo.

Podatek o 321 milijardah dolarjev kazni za banke v obdobju po začetku svetovne finančno-gospodarske krize je morda res impresiven, a zbledi v primerjavi z dobički, ki so jih v tem obdobju ustvarile banke. V največjih šestih ameriških in 12 evropskih bankah so namreč ti krepko presegli 700 milijard dolarjev. Še več, največji prestopniki so z izjemo Deutsche Bank tudi največji dobičkarji. Bank of America Merrill Lynch si je z načrtnim zavajanjem na trgu gnilih hipotekarnih obveznic skopala večdesetmilijardno kazensko luknjo. Skupno je plačala že okoli 60 milijard dolarjev kazni, a je hkrati med letoma 2008 in 2016 ustvarila 64,4 milijarde dolarjev čistega dobička. JP Morgan Chase, ki je plačala več kot 30 milijard dolarjev kazni, pa je v istem obdobju ustvarila najvišje dobičke med vsemi. Skupno so znesli skoraj 164 milijard dolarjev – približno štiri slovenske BDP. Se bodo bančne velikanke ob takšnih rezultatih sploh želele spremeniti?

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.