Domov Ikonomija 06. Januar 2018.

Kitajski milijarder Jack Ma: kako 1001-krat pasti in obdržati nasmeh

jack ma alibaba
© AFP
»Vesel sem, da sem spoznal veliko znanih ljudi. Billa Gatesa, Warrena Buffetta, Jacka Welcha, Larryja Pagea, Marka Zuckerberga, prav vse poznam. In od drugih ljudi se razlikujejo samo po tem, da vedno optimistično gledajo v prihodnost. Nikoli se nad ničimer ne pritožujejo, ampak poskušajo rešiti težave, nad katerimi se pritožujejo drugi ljudje.«

Tako je kitajski milijarder Jack Ma pojasnil skupini mladih podjetnikov, kaj je največja ovira na poti do uspeha. Ustanovitelj in predsednik velikana spletne prodaje Alibaba je zatrdil, da ni ovira, če sedemkrat ne opraviš sprejemnega izpita za fakulteto in nazadnje vendarle dokončaš tretjerazredno pedagoško akademijo; prav tako ni ovira, če se nato desetkrat neuspešno prijaviš na Harvard, vsi okoli tebe pa govorijo, da nisi dovolj dober.

Niti to ni ovira, da 30-krat slišiš »ne« na pogovorih za zaposlitev, je povedal Jack Ma, ali da te vsi prepričujejo, da je ideja, s katero nameravaš ustanoviti svoje podjetje, »nesmiselna«. Ponovil je, da je edina ovira to, da ne verjameš dovolj trdno v prihodnost in se bojiš svojih napak.

Strah je gotovo ena največjih ovir za uresničitev cilja, saj človeka oslepi, ohromi njegovo voljo.

»Ko si star 25 let, uživaj v svojih napakah,« je zatrjeval. »Padeš, vstaneš, padeš, vstaneš …« In če kdo še ne ve, zakaj je svoje podjetje poimenoval po junaku iz Tisoč in ene noči, Ma rad ponovi, da ga je pritegnilo, da je Ali Baba iz ljudske pripovedi odkril geslo »Sezam, odpri se« za vstop v roparsko gnezdo (»prav tako, kakor sem jaz lastnikom malih podjetij odprl vrata na svetovni trg«), nato pa je spoznal, da se je odpravil po poti, ki vodi skozi 1001 napako.

Prehitro je širil podjetje, padel je v balon obdobja .com, prisiljen je bil odpuščati zaposlene in znašel se je na robu bankrota. Toda Jack Ma in njegovi partnerji so vedno optimistično gledali čez zid, v katerega so se zaleteli, ter iz 1001 napake naredili prav toliko novih priložnosti za rast. Zato se ta Kitajec iz Hangzhouja vedno, kadar govori o svojem uspehu, ki se zdaj zdi tako logičen in je neločljivo povezan s premoženjem, vrednim okoli 40 milijard dolarjev, v svoji zgodbi vrača k oviram in napakam. Kakor da so mu prinesle veliko več veselja v življenju kakor svetovna slava in velikansko bogastvo.

kitajska časopis | Author: Reuters Reuters

Vedno se konča s smrtjo

Toda ovire so dobre, samo da jih spremlja neomajen optimizem. Oziroma če gledamo z druge strani zidu, ugotovimo, da je največja ovira na poti do uspeha vedno povezana s pesimizmom. Ali če smo konkretni, kakor bomo videli v nadaljevanju, s takšnim pesimizmom, ki uničuje vero v dobro, spremembe in napredek.

»Kako je človek lahko optimist, če ve, da je del zgodbe, ki se vedno konča s smrtjo?« se je retorično vprašala režiserka Ning Ying, ko sva se nekoč davno pogovarjali o njenem filmu Pot upanja, posnetem na vlaku, ki vozi od Sichuana do Xinjianga in je poln migrantov na poti k bombažnim poljem.

Vedno so optimistično gledali čez zid, v katerega so se zaleteli, ter iz 1001 napake naredili prav toliko novih priložnosti za rast.

In vendar je v vagonih, ki jih je napolnjeval jok živčnih otrok in vonj po hrani iz škatel iz stiropora, skozi svojo kamero videla predvsem nasmehe, polne nedolžnosti, in oči, prežete z nedoločljivim upanjem. To so bili ljudje, katerih življenja so določale ovire bolj kakor karkoli drugega. Veliko potnikov na Ning Yinginem vlaku je bilo rojenih v vaseh, obkroženih z visokimi gorami, in – kar je še težje – v družinah, ujetih v nadgeneracijsko revščino, in številni nikoli prej niso zapustili svojega doma. Kljub temu so prav vsi, ki so se odpravili na 3000 kilometrov dolgo pot, verjeli, da bodo na bombažnih poljih zaslužili nekaj malo denarja, pridobili nekaj izkušenj in da bodo, kar je najpomembneje, deležni veliko življenjske svetlobe, ki ne traja dolgo v vasi pod visoko goro.

Ko so starodavni kitajski cesarji začeli graditi Kitajski zid, je bila obramba pred barbari s severa samo ena od njegovih nalog. Pravzaprav je zgodovina pokazala, da tudi takšna kamnita utrdba ni dovolj močna ovira, da bi zadržala osvajalce, kadar so se ti odpravili na svoje pohode. Toda ker je bila kljub temu ob zidu nastanjena vojska, se je ta spremenil v sporazumevalno linijo in v pomemben podaljšek kitajskega trga (predvsem trga soli in drugih potrebščin, ki jih je vojska, nastanjena ob zidu, nujno potrebovala). Na njem ali pod njim so veliko trgovali, po njegovem širokem hrbtu so potovali različni izdelki.

kitajska | Author: Pixabay Pixabay

Tema izgubi moč

Kitajski zid je za Kitajce postal precej višja ovira, potem ko se je spremenil v simbol samozadostnosti in se je za njim skrila ksenofobična komunistična država, ki nikomur ni dovoljevala priti ali oditi, ter potem ko so znotraj zidu brez omejitev uničevali vse, kar je Kitajsko časovno ali prostorsko povezovalo z zunanjim svetom.

Vsi zidovi, utrdbe ali kakršnekoli druge fizične ovire so bile vedno povezane s strahom. Tudi za številne neuspešne poskuse, poraze ali kakršenkoli neuspeh je bil pogosto kriv strah. Strah je gotovo ena največjih ovir za uresničitev cilja, saj človeka oslepi, ohromi njegovo voljo, razvrednoti njegova prizadevanja in nato začne služiti sam sebi.

»Vedno delajte to, česar se najbolj bojite,« je govoril ameriški pesnik in esejist iz 19. stoletja Ralph Waldo Emerson in res je pomembno spopadati se prav s tem, česar se najbolj bojimo, saj sta strah in mrak iz iste snovi. Dovolj je prižgati svečo in že tema izgubi svojo magično moč; dovolj je planiti v okoliščine, ki se jih bojimo, da bi razumeli, da imamo zanje rešitev.

In takrat, ko začnemo opažati svetlobo na koncu predora, se rodi vera v prihodnost. Pot do uspeha, je ugotovil Jack Ma, ima ena vrata. Ključ, ki jih odpira, se imenuje biti dovolj pogumen za to, da si optimist.

Roboti nimajo srca, duše, prepričanj, vrednot, ljubezni do nečesa.

Kljub temu ljudje v neskončnost razpravljajo o tem, kdo potiska svet naprej: tisti, ki se jim kozarec vedno zdi napol poln in tvegajo, da bodo podcenjevali težave in prehitro verjeli v rešitve zanje, ali tisti, katerih kozarec je vedno napol prazen in ki so pogosto nagnjeni k samopomilovanju, brezupnemu objokovanju usode in nazadnje k jalovi pasivnosti. Razvili so celo teorije o genski dovzetnosti in kulturni vnaprejšnji določenosti za pesimizem oziroma optimizem ter o kolektivnih projekcijah pesimizma oziroma optimizma.

Najslavnejši filozofski pesimist Arthur Schopenhauer je, denimo, delil religije po takšnem merilu in med »optimistične« vere uvrstil starogrški in rimski politeizem, judaizem in islam, ker na obstoj sveta gledajo kot na pravilno stanje samo po sebi, hkrati pa so se mu budizem, hinduizem in krščanstvo zdeli »pesimistične religije«, ker izhajajo iz predpostavke o trpljenju in nesmislu, obstoj pa se jim zdi svojevrstna napaka.

robot digitalizacija prihodnost tehnologija | Author: Pexels Pexels

Je skrb dobra?

Toda dialektični odnos med optimizmom in pesimizmom postaja zdaj vse zanimivejši prav v kontekstu uspešnosti družb in posameznikov. Američani in Kitajci so v drugi polovici 20. stoletja sicer stali na nasprotnih koncih ideološkega spektra, vendar jih je kljub temu povezoval kolektivni optimizem, ki so ga v ZDA razvijali z doktrino o »ameriških sanjah«, na Kitajskem pa s komunistično vero v ustvarjanje »novega človeka«. Ameriški hollywoodski in kitajski partijski filmi so imeli srečen konec, prvi zaradi moči volje posameznika, drugi zaradi dobrote kolektiva.

Toda ideologija »think positive« se je v 21. stoletju na Zahodu obrabila, saj ankete zdaj kažejo, denimo, da skoraj tri četrtine Američanov pesimistično gleda na prihodnost svoje države. Kitajci verjetno zaradi nadzorovanih medijev še naprej ostajajo najbolj optimističen narod na svetu, saj je 53 odstotkov vprašanih v anketi, izvedeni na začetku leta 2017, menilo, da se svet izboljšuje, kar 93 odstotkov pa jih je bilo prepričanih, da jih čaka lepša prihodnost zaradi napredka tehnologije, medicine, obnovljivih virov energije in računalnikov.

Toda najnovejše raziskave se vse bolj posvečajo razbijanju mita o pozitivnem razmišljanju kot jamstvu za trajno uspešnost. Pari, ki so se poročali z več vere v večno ljubezen, so se pogosteje ločevali. Osebe, ki niti pomislile niso na bolezen, so pogosteje doživljale srčne napade. Tridesetletna raziskava, v katero so vključili 10.000 Nemcev, je pokazala, da so tisti, ki so bili prepričani, da bo njihova starost brezskrbna, pogosteje postali invalidi ali so umirali prezgodaj.

Danes vse pogosteje govorimo, da je »obrambni pesimizem« boljši način premagovanja ovir na življenjski poti kakor neprevidni optimizem. Misliti pozitivno v našem času pomeni pripravljati se na najhujše.

Samo približno polovica zagonskih podjetij bo delovala dlje kakor pet let po svoji ustanovitvi in pravzaprav ugotavljamo, da bodo to tista podjetja, ki so pri načrtovanju svojega delovanja upoštevala zdrav odmerek pesimizma. »Svetujem, da spet pregledate številke v svojih poslovnih načrtih in ste za 25 odstotkov manj optimistični,« piše Bill Harris, vodja družbe Personal Capital. »Vsaj za toliko znižajte pričakovani zaslužek in enako prilagodite tudi pričakovano rast, poleg tega za 25 odstotkov zvišajte predvidene stalne stroške.« Harris tudi opozarja na vprašanji, postavljeni v Pascalovi stavi (razpravi francoskega matematika, fizika in filozofa Blaisa Pascala o obstoju ali neobstoju boga): kaj če se motim in kakšne bodo posledice, če se motim? »Za podjetnike sta lahko vprašanji dober preskus brezmejnega optimizma,« pravi Harris.

Na podlagi vsega lahko nazadnje ugotovimo, da sta tako optimizem kot pesimizem včasih oviri, včasih pa pobudnika napredka. Razen če ne razširimo njunega pomena in trdimo, da je optimizem pravzaprav pogum, sposobnost razlikovati dobro od zla in prepričanost, da zmoremo spremeniti svet. Pesimizem bi tako seveda pomenil strah pred prihodnostjo s primesmi fatalizma in tisti težavni občutek, da je tako ali tako vse propadlo.

Seveda tudi Jack Ma ni tako preprost, kakor je včasih slišati na predstavitvah, ki jih organizira po vsem svetu in na katerih spontano, veselo in nepretenciozno deli recepte za uspeh, izražen z milijardami dolarjev.

Ena od velikih ovir za tisto dobro prihodnost, kakršno vidijo nepopravljivi optimisti, bi lahko bila vera v tradicionalno izobraževanje. »Naše razmišljanje o prihodnosti mora biti zelo posebno,« je opozoril Ma. »Če bomo vztrajali pri tradicionalnih izobraževalnih metodah, denimo pomnjenju ali seštevanju in odštevanju, ter našim otrokom ne bomo dovolili, da bi poskusili narediti nekaj, za kar so nadarjeni, ali da bi se preskusili v takšni dejavnosti, vam zagotavljam, da se naši otroci čez 30 let ne bodo več mogli zaposliti.«

Stroj ni boljši od človeka

Zadnjih 200 let smo živeli v dobi znanja, pravi Ma. Prihodnjih sto let bo doba modrosti in izkušenj. Kajti to, kar smo nakopičili z znanjem in tehnologijo, bodo prevzeli stroji in umetna inteligenca. Zaradi takšnih razvojnih teženj lahko tekmujemo samo s tem, česar roboti nimajo. In to je srce, duša, prepričanje, vrednote, ljubezen do nečesa. Prihodnje generacije bo najbolj oviralo to, da jih v sedanjih šolah vztrajno učimo, da je stroj boljši od človeka, zato poskušamo otroke spremeniti v robote. Tako jih potiskamo v prepad.

Na tej točki se optimizem in pesimizem mešata natančno tako, kakor je mlade podjetnike učil Jack Ma. Ni treba pričakovati, da ne boste padli ali se zmotili, pripravljeni morate biti na 1001 poraz in z nasmehom vztrajati. Stroj tega ne zmore. Kratko malo zato, ker se ne zna smejati, kadar mu vsi pravijo, da ni dovolj dober in da je njegova poslovna ideja »nesmiselna«. In ker ne more razumeti, da prihodnost ni cilj, ampak ustvarjalni proces. Med tem procesom je pravzaprav tudi sam nastal tako kakor sodobni človek z novo 1001 napako, o katerih še nič ne vemo.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.