Domov Ikonomija 03. April 2018.

Kitajci z novim orožjem v trgovinsko vojno

kitajska nafta bencin
© Reuters
Svetovni naftni trg ne bo nikdar več enak. Kitajcem je uspelo to, o čemer je sanjal Gadafi, s prvimi terminskimi pogodbami za surovo nafto v juanu so odkrito napovedali vojno petrodolarju. Peking sporoča Washingtonu, da se ne boji trgovinske vojne.

Prvi poskus leta 1993 ni uspel. Četrt stoletja pozneje je povsem drugače. Kitajska je v začetku tedna na šanghajski borzi uvedla možnost trgovanja s surovo nafto v valuti juan oziroma renminbi. »To je največja sprememba na kapitalskih trgih, morda celo vseh časov,« je prvi uspešni trgovalni dan na šanghajski borzi za Reuters komentiral Hayden Briscoe, vlagatelj v švicarski banki UBS, specializiran za azijsko-pacifiško regijo. Prepričan je, da bo aktivnejša vloga kitajske na naftnem trgu, na katerem bo po novem sooblikovala cene, okrepila moč juana na finančnih trgih in sčasoma bi lahko celo načel ­prevlado dolarja.

Petrodolar za zdaj nedotakljiv

Kitajska je nedvomno drugačna sila kot pred 25 leti. Lani je prehitela ZDA in postala največja uvoznica nafte na svetu. V ne tako oddaljeni prihodnosti naj bi izrinila ZDA tudi kot največja porabnica nafte. Do leta 2040 naj bi poraba zrasla za 30,6 odstotka, na 753 milijonov ton oziroma 5,9 milijarde sodčkov na leto – to je približno šestina svetovne letne proizvodnje.

Dr. Klemen Grošelj: Kitajska s to potezo sporoča, da se ne boji izzivov ter da bo uporabila vsa sredstva in mehanizme, s katerimi bi lahko oslabila položaj ZDA.

Številke so impresivne, toda dr. Klemen Grošelj, obramboslovec in poznavalec razmer na energetskih trgih, še ne vidi zatona petrodolarja. »Ne verjamem, da je Kitajska pridobila tolikšen globalni vpliv in moč, da bi lahko prekinila tradicionalne povezave in odnose med ZDA in zalivskimi državami, ki so v srcu koncepta petrodolarja.« A na naftnem trgu ima Kitajska močne zaveznike. Rusija je druga največja proizvajalka na svetu, Venezuela sedma.

»Odločilen bo razvoj ameriško-iranskih odnosov, ki bodo vplivali na razmerje sil med ZDA in Rusijo ter na razmerje med ZDA in Kitajsko,« je dejal Grošelj in poudaril, da bo treba pozorno spremljati odnos med ZDA in Iranom, ki bo neposredno vplival na položaj in dejanja ključne zalivske države – Saudske Arabije. Igra je seveda precej širša: »Lahko rečemo, da bo prihodnji razvoj odnosov med ZDA in Iranom določil prihodnje globalno razmerje sil v štirikotniku ZDA-Kitajska-Rusija-EU.«

kitajska nafta bencin | Author: Reuters Reuters

Najprej trgovinska vojna, zatem?

Poteza Kitajske za večino ni bila presenetljiva. »Dolgoročno gledano je bila pričakovana, saj je strateški cilj Pekinga do leta 2050 postati globalna sila. To brez pomembnega, če ne celo prevladujočega, vpliva na trgih energentov oziroma nafte ne more postati,« je prepričan Grošelj, ki vidi uvedbo »petrojuana« kot prvi korak na poti do tega cilja. Vendar je treba gledati dogajanje tudi z vidika trenutnega zaostrovanja trgovinskih in siceršnjih odnosov med velesilami.

»Kitajska s to potezo sporoča, da se ne boji izzivov ter da bo uporabila­ vsa sredstva in mehanizme, s katerimi bi lahko oslabila položaj ZDA,« je Grošelj postavil poteze Pekinga v kontekst nevarnosti nove trgovinske­ vojne, ki bi se lahko v skrajnem primeru razvila tudi v oboroženi spopad.

Hayden Briscoe, UBs: To je največja sprememba na kapitalskih trgih, morda celo vseh časov.

Če si želi Kitajska postati največja globalna sila, se bo slej ko prej morala gospodarsko in politično soočiti z ZDA. »Potem ko je Kitajska uredila odnose z Rusijo in si zagotovila stabilnost celinske meje, ki je bila v zgodovini njena največja šibka točka, je lahko začela pomorsko ekspanzijo, kar neizbežno vodi v soočenje z Američani,« je pojasnil Grošelj in dodal: »ZDA ocenjujejo,­ da lahko njen prodor zdaj še ustavijo za sprejemljivo ceno in da bo glede na krepitev globalne moči Kitajske to pozneje vedno težje in dražje.« Torej, vojna?

Eskalacija odnosov med ZDA in Kitajske je neizbežna, meni Grošelj. Pred tem bo nedvomno čas še za geopolitične igre, ki bodo privedle do zaostritve odnosov med Zahodom in Rusijo, saj bi destabilizacija oziroma oslabitev Rusije lahko privedla do spremembe odnosov med Moskvo in Pekingom in s tem krhanja zavezništva, ki tako skrbi ZDA. »Vsekakor smo vstopili v obdobje, za katero bo značilna visoka stopnja negotovosti in nepredvidljivosti v mednarodnih odnosih,« je Grošelj povzel dogajanje na mednarodnem geopolitičnem parketu.

energetska borza šanghaj | Author: Reuters Reuters

Kjer je nafta, so ZDA

Kitajska kandidatura za prevlado na naftnem trgu gre nedvomno v nos Američanom, ki so doslej uspešno zatirali poskuse manjših pretendentov. Novinar in pisatelj David Swanson je pred leti v britanskem časniku Guardian zapisal, da je ameriško ministrstvo za pravosodje zagovarjalo vmešavanje v napad na Libijo s tezo, da gre za nacionalne interese in ohranjanje kredibilnosti Združenih narodov. Ob tem so imeli­ pomočnika. Halifa Haftar, nekoč vodilni vojaški uradnik voditelja Moamerja Gadafija in potem njegov goreči nasprotnik, je 20 let živel v predmestju v Virginiji, le lučaj od sedeža Cie. S čim se je preživljal, ostaja neznanka. Nedaleč od Cie je živel tudi nekdanji ameriški podpredsednik Dick Cheney, ki je leta 1999 izrazil zaskrbljenost, da tuje vlade nadzorujejo nafto.

»Nafta v osnovi ostaja vladna dejavnost,« je dejal. »Medtem ko številne regije ponujajo velike priložnosti za nafto, je Bližnji vzhod z dvema tretjinama svetovne nafte in najnižjimi cenami še vedno tam, kjer je nagrada.« Nekdanji vrhovni zavezniški poveljnik Evrope za Nato Wesley Clark je zatrdil, da mu je leta 2001 general Pentagona pokazal kos papirja in rekel: »Danes ali včeraj sem dobil to obvestilo iz urada ministra za obrambo. To je petletni načrt. V petih letih bomo odstranili sedem držav. Začeli bomo z Irakom, nadaljevali s Sirijo, Libanonom, Libijo, Somalijo, Sudanom, se vrnili in dobili Iran v petih letih.«

Kitajski uspelo, Libiji ne

Zakaj Libija? Ker je libijska vlada nadzorovala več nafte kot katerakoli druga država na planetu in ker ima nafto, ki jo Evropa najlažje rafinira. Libija je imela tudi nadzor nad lastnimi financami. Ellen Brown je knjigi izpostavila še nekaj podobnosti med državami, pri čemer se je sklicevala na Clarka: »V kontekstu bančništva nobene omenjene države ni na seznamu 56 članic Bank for International Settlements (Bis). To pomeni, da so nedotakljive za švicarske bankirje. Največji upornici sta Libija in Irak, dve, ki smo ju napadli.«

Kenneth Schortgen Jr. je za Examiner.com zapisal, da je šest mesecev pred ameriškim napadom na Irak in strmoglavljenjem Sadama Huseina Irak naznanil trgovanje z nafto v evrih namesto v dolarjih. S tem je ogrozil svetovno prevlado petrodolarja kot rezervne valute. Sodeč po pisanju ruskih medijev je Gadafi snoval podobno drzno potezo – pozival je k trgovanju z novo valuto – zlatim dinarjem. Ustanovitvi nove valute sta nasprotovali le Južna Afrika in zveza arabskih držav. ZDA in Evropa nista bili navdušeni nad potezo, tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je označil Libijo za finančno nevarnost človeštva.«

Da so zahodni voditelji vrgli z oblasti libijskega predsednika Moamerja Gadafija zaradi nafte, poskusa uvajanja afriške valute in francoskih interesov, je pred zadnjimi ameriškimi volitvami (konec leta 2016) razkrila tudi objavljena vsebina elektronske pošte ameriške predsedniške kandidatke Hillary Clinton. Več kot 3000 elektronskih sporočil med njo in obrambnim ministrstvom razkriva pet ključnih razlogov za napad, za katerim je stal tudi Sarkozy z željo po libijski nafti, francoskem vplivu v regiji, večanju ugleda doma, povečanju francoske vojaške moči in omejevanju Gadafijevega vpliva. Vse to naj bi zaščitilo tako imenovano frankofonsko Afriko.

Moč valut

Velik del pisma je namenjen ideji o vzpostavitvi afriške valute dinar. Omenjeno je, da je imela država takrat kar 143 ton zlatih rezerv in podobne zaloge srebra, ki bi dale trdnost takšni valuti. Frankofonske afriške države bi tako dobile alternativo francoskemu franku. Hillary Clinton je marca, dva tedna po napadu na Libijo, resnico o francoskih motivih za tak korak v obveščevalnem obvestilu razodel stari prijatelj in svetovalec Sidney Blumenthal, je zapisala revija Vice.

Sarkozy je sicer javno razglašal, da bi rad osvobodil Libijce tiranije, a kot je kaj hitro ugotovil Blumenthal v sporočilu, naslovljenem France's client/Q's gold, »izobraženi posamezniki, ki imajo notranje informacije o Sarkozyju, vidijo motive drugje. Vojaška kampanja, pravijo anonimni viri, je bila načrtovana, da bi Gadafiju preprečili ustanovitev nove valute. Francozi so se bali, da bi slednje spodkopalo francosko valuto.« Toda nova valuta bi rušila tudi petrodolar, na katerem temeljijo ameriška in zahodna moč, njihovo zadolževanje ter življenjski standard, ki bi bil brez tega močno ogrožen. Tako danes črpanje nafte v Libiji poteka neovirano.

Gadafi ni bil edini, ki se je hotel otresti petrodolarja. Tudi ruski predsednik Vladimir Putin je večkrat opozoril, da monopol ameriškega dolarja v energetiki škoduje ruskemu gospodarstvu, je zapisal Huffington Post. Ker prihodki ogljikovodikov predstavljajo največji delež prihodkov Rusije, Putinova želja po ukrepanju na tem področju ni presenetljiva. Vloga dolarja kot rezervne valute je bila prvič ustanovljena leta 1944 s sporazumom iz Bretton Woodsa. ZDA so lahko prevzele to vlogo, saj so imele tedaj največje zaloge zlata na svetu. Dolar je bil vezan na zlato – 35 dolarjev za unčo, prosto pa ga je bilo mogoče zamenjati z zlatom. Toda od leta 1971 konvertibilnost v zlato ni bila več uspešna, saj so ameriški viri zlata skopneli. Namesto tega je bil dolar do sklenitve petrodolarskega sporazuma s predsednikom Nixonom leta 1973 pavšalna valuta (ločena od katerekoli fizične zaloge vrednosti).

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.