Domov Ikonomija 27. Julij 2017.

Kdo po Mariu Draghiju

mario draghi
© Reuters
Mandat sedanjega predsednika Evropske centralne banke (ECB) bo trajal še do leta 2019 in nihče ne misli, da bi po izjavi »karkoli bo treba za rešitev evra« Mario Draghi stal križemrok, če bo po njegovem mnenju treba ukrepati.

Kljub temu se množijo ugibanja o njegovem nasledniku in mnogi v Nemčiji upajo, da bo sporno politiko nizkih obresti končal predsednik Bundesbanke Jens Weidmann.

Nemci kritični do ECB

V nemški DZ Bank so maja izračunali, da je politika nizkih obresti, ki jo ECB vodi pod predsednikom Mariem Draghijem, nemške varčevalce stala 436 milijard evrov. To je povprečno 5317 evrov na državljana, čeprav so ti v letih med 2010 in 2017, ki so jih upoštevali v raziskavi, tudi pridobili s cenejšimi krediti, in to celih 188 milijard evrov. Pod črto je še vedno 248 izgubljenih milijard, na vsakega Nemca torej 3024 evrov. »Nemški varčevalci plačujejo velik del računov ohlapne denarne politike ECB,« je v časopisu Fas ocenil vrhovni ekonomist nemške banke Stefan Bielmeier.

Draghijevi kritiki radi opozarjajo, da je Nemčija privolila v skupno evropsko valuto s predpostavko, da bo ECB ukrojena po meri njihove Bundesbanke, ki je po drugi svetovni vojni poosebljala nemško hrepenenje po trdnem denarju, povezanem z divje uspešnimi liberalnimi reformami Ludwiga Erharda pod naslovom socialno tržno gospodarstvo. Po finančni krizi leta 2008 tudi mnogi Nemci priznavajo, da so bile intervencije centralnih bank pomembne za ohranitev stabilnosti, a spominjajo, da je tudi ta kriza sledila politiki poceni. Nekateri drugi teoretiki verjamejo, da resnica ni tako preprosta in obresti najpomembnejših valut pred krizo niso bile tako zelo nizke, vsaj ne v primerjavi s sedanjimi.

angela merkel | Author: Reuters Reuters

Tudi tisti nemški teoretiki »urejenega liberalizma«, ki verjamejo, da je bil večji problem nekaznovanje bank ali držav za nespametne finančne odločitve, nadaljujejo kritiko sedanje politike poceni denarja. Profesor Richard Reichel z Univerze Erlangen-Nürnberg zavrača celo njene temeljne postavke, kot je boj proti deflacijski spirali, saj po njegovem prepričanju tega pojava ne bi smeli ocenjevati le negativno, »saj ima tudi pozitivne, stabilizacijske učinke«, trideseta leta dvajsetega stoletja, po katerih jo večinoma presojamo, pa so vodili zelo nasprotujočo si denarno politiko. In danes? »Danes je deflacija le v energetskem sektorju, sicer pa nikjer drugje,« je Reichel objavil na spletni strani ustanove Ludwig Erhard Stiftung. »Ta deflacija bi morala biti zelo dobrodošla, saj gre za prenos realnega dohodka od držav proizvajalk energije k državam porabnicam, torej gre za dobiček tudi v državah območja z evrom.«

Koga je reševala ECB

ecb | Author: Reuters Reuters

Tudi teza Johna Maynarda Keynesa, da je ekspanzivna denarna politika nujna za spodbujanje gospodarske rasti, po prepričanju avtorja deluje napačno le na začetku. Opozarja, da se investicije v območju z evrom kljub zelo nizkim in delno celo negativnim obrestnim meram niso bistveno povečale, ECB pa s poplavami denarja rešuje prav tiste banke, ki so z neodgovornim ravnanjem tudi pomagale povzročiti zadnjo finančno krizo. Še več, po teh razumevanjih kaznuje vse druge, med njimi območne banke, hranilnice in podobne finančne ustanove, ki v številnih evropskih državah podpirajo realno gospodarstvo. »Položaj ne bi mogel biti bolj absurden: požigalec dobi medaljo, gasilce pa strpajo v zapor.« Nemški profesor omenja tudi destabilizacijo zavarovalniškega sektorja z nizkimi obrestmi, japonski primer pa dokazuje, da samo z dolgotrajno politiko nizkih obrestnih mer prebivalstvo ni mogoče prepričati o manjšem varčevanju. Po njegovem mnenju gre predvsem za transferni mehanizem od upnikov k dolžnikom, »poenostavljeno: iz severnih držav v južne«.

Evropska unija se že pripravlja na novo ero ECB, ko bo sedanjemu predsedniku Mariu Draghiju potekel mandat.

Za številne nemške liberalno-konservativne ekonomiste glavni krivec za takšen razvoj prihaja z juga, a s končevanjem mandata za Italijana Maria Draghija morda prihaja priložnost za vračanje k »severnim« monetarnim načelom. Najvplivnejši nemški kandidat za to je po prepričanju večine predsednik Bundesbanke Jens Weidmann, ki ima med liberalno-konservativnimi politiki in strokovnjaki tak sloves, da so ga ob slovesu Joachima Gaucka nekateri želeli videti celo za nemškega predsednika. Strankarske računice v berlinski veliki koaliciji tega niso dovoljevale, v berlinski grad Bellevue pa se je preselil socialdemokrat Frank-Walter Steinmeier, vendar bo kmalu na dnevnem redu zamenjava na vrhu ECB.

Daleč je v resnici zelo blizu

Če se to zdi še daleč, konec septembra 2017 nemške parlamentarne volitve in politični komentatorji Weidmanna vidijo tudi kot enega od adutov nemških konservativcev na domačem političnem odru. Veliko njihovih volivcev je jeznih zaradi drugih programov velike koalicije med CDU/CSU in socialdemokrati v sedanjem mandatu kanclerke Angele Merkel, ki je na pobudo SPD širila socialno državo. Na koncu so jim prihodnje politične računice, v tem primeru morebitna koalicija konservativcev z liberalci, prinesle še zakonsko zvezo za vse. Z obujanjem morebitne kandidature Jensa Weidmanna za prihodnjega predsednika ECB pa bi tem obljubili vsaj liberalno-konservativno denarno politiko. Poznavalci opozarjajo, da je prav nemška vlada med zadnjo krizo ECB – in Mednarodni denarni sklad – potisnila v reševanje skupne evropske valute, saj ni verjela v reformno pripravljenost številnih evrskih vlad. Tudi finančni minister zdaj poudarja, da je Jens Weidmann dober predsednik Bundesbanke, a ugibanj o prihodnji karieri 49-letnega nekdanjega svetovalca kanclerke Angele Merkel še ni konec.

Nemški varčevalci plačujejo velik del računov ohlapne denarne politike ECB.

Za uresničitev nemškega scenarija bi bilo najbrž potrebnih še nekaj drugih potez. Predvsem bi moral Španec Luis de Guindos maja 2018 postati podpredsednik ECB, da bi s tem južna Evropa dobila svojega predstavnika na samem vrhu, Nemka Sabine Lautenschläger pa ne bi smela biti med nadzorniki ECB. A tudi to so lahko računi brez francoskega krčmarja, saj nekateri domnevajo, da bi v Parizu za prihodnjega predsednika ECB radi videli guvernerja Banque de France Françoisa Villeroya de Galhaua.

Predsednik francoske centralne banke s koreninami v nemškem Posarju govori odlično nemščino in je pogosto čez mejo, »dobro obveščeni« pa za njegovega protikandidata navajajo tudi nizozemskega kolega Klaasa Knota. A je bil že prvi predsednik ECB Wim Duisenberg Nizozemec, drugi pa Francoz Jean-Claude Trichet, zato bi nemški kandidat morda vendarle imel nekaj možnosti za zamenjavo Italijana Draghija. Francija predsednika Emmanuela Macrona pa predlaga tudi veliko drugih sprememb za evrsko območje. Nemški komentatorji zato že vidijo ironijo v možnosti, da bi dobili nemškega predsednika ECB v zameno za privolitev Berlina v skupni evrski proračun, in tudi možnost za veliko bolj velikopotezno investiranje v države s težavami.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.