Domov Ikonomija 10. Avgust 2017.

Evropa trpi sušo, Slovenija pa razsipa z vodo

voda
© Pexels
Medtem ko Evropa med vročinskim valom Lucifer trepeta pred sušo, je tudi pri nas na mestu vprašanje, kako skrbno ravnamo z viri pitne vode.

Suša, napačni pristopi k regulaciji vodotokov v preteklosti in onesnaževanje vodnih virov. To so le nekateri od dejavnikov, ki bi nas v Sloveniji morali končno predramiti iz sna, če nočemo, da nas doleti hudo zmanjšanje zalog pitne vode.

Poročila o ekstremnem vročinskem valu, ki je zajel Evropo in si je prislužil slikovito poimenovanje Lucifer, so v zadnjih tednih postala že stalnica v evropskih medijih. Turistov vselej polni Rim se spopada s pomanjkanjem vode, kmetje po Evropi ocenjujejo, da so zaradi vročine in suše že izgubili milijardo evrov prihodkov, gasilcem po vsej stari celini dela ne zmanjka.

V Sloveniji, ki se je prav tako znašla v Luciferjevih krempljih, poročil o pomanjkanju vode ni videti. Poročamo pa o onesnaženi podtalnici in vodnjaku v Zalogu na Dolenjskem, o onesnaženem barjanskem potoku Tojnica, o enoletnem dečku, ki je leta 2011 umrl zaradi okužbe z vodo, ki bi morala biti pitna, a je bila okužena z bakterijo E. coli. S segrevanjem ozračja bo podobnih zgodb še več. »Ker se temperature dvigujejo, je razvoj bakterij in virusov tudi v podtalnici ter seveda drugih površinskih vodah vse pogostejši, predvsem na kraškem območju Mediterana,« opozarja Boštjan Kočar, direktor skupine H2O in predsednik Slovensko-izraelskega poslovnega kluba, ki se ukvarja s tehnologijami za vodo in optimiranjem sistemov komunalne infrastrukture.

Ekolog Anton Komat že leta svari pred brezskrbnostjo v odnosu do vode. Vodni viri pri nas so zaradi izmeničnih suš in poplav v stanju stresa, raven podtalnice pa se vztrajno znižuje že od sredine 80. let prejšnjega stoletja. »V prizadevanju, da bi regulirali vodotoke in tako preprečili poplave, smo betonirali rečne struge. Ko se voda prelije niže od betonskega korita, se spet razlije, prihodnje leto spet damo delo gradbincem, da betonirajo še ta del vodotoka, in tako postopoma iz celotne države ustvarjamo tobogan, po katerem mimo nas odteka vsa voda, ki bi jo sicer potrebovali tu, da se nam ne bi bilo treba bati suše v prihodnje,« napoveduje potencialne težave Komat.

Po njegovem je ključna težava, da v Sloveniji nihče nima pregleda nad celotnim posamičnim porečjem, kot predvideva evropska direktiva, temveč vsak nadzira in upravlja svoj del in z njim ravna po svojih parcialnih interesih, ki pa niso nujno v korist vseh državljanov.

Več o problematiki na delo.si.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.