Domov Ikonomija 05. Maj 2017.

Mark Pleško: Če hočeš dobro službo, si jo ustvari sam

Mark Pleško Cosylab
© Blaž Samec
Mark Pleško je fizik in podjetnik. S podjetem Cosylab, kjer je direktor in solastnik, je v manj kot desetletju prevzel vodilno vlogo v svetu razvoja programske opreme za krmilne sisteme jedrskih pospeševalnikov, radioteleskopov in drugih fizikalnih naprav.

Cosylab je Lani ustvaril 13,7 milijona evrov prihodkov in 4,3 milijona evrov čistega dobička. zaposluje 130 ljudi. Hčerinske družbe ima še v Švici, ZDA, na Švedskem, Japonskem in Kitajskem.

Je v Sloveniji danes dobro za živeti in delati, zlasti v primerjavi z državami južneje od nas?

Velika večina ZDA je po zemljepisni širini južneje kot Slovenija, ampak verjetno ste imeli v mislih južne države v naši neposredni bližini. Priznam, da teh držav ne poznam dobro, sploh kar zadeva razmere za delo in posel, zato je moj odgovor kratek: Da, še zlasti, če si Slovenec.

Imamo dobre kadre, ustrezajo vašim potrebam po zaposlitvi?

Svet je postal zelo zapleten, predvsem zaradi visokih tehnologij. Včasih si kot preprost delavec potreboval kramp in lopato, danes mora tudi preprost delavec imeti vsaj nekaj računalniškega znanja. Naša družba je prav tako postala zelo kompleksna in ne vem, ali lahko šolski sistem odgovori na vse potrebe visokotehnoloških podjetij. V Cosylabu dobro sodelujemo tako z ljubljansko kot tujimi univerzami in tako nam uspe dobiti dobre kadre. Ravno dobrim kadrom posvečamo veliko energije in časa, da jih privabimo.

Kakšno plačo pa ponujate, da pride nekdo k vam iz tujine?

Trudimo se, da ne ponujamo najvišje plače. Ne maramo ljudi, ki skačejo iz podjetja v podjetje zaradi višje plače. Prav tako zelo neradi zvabimo zaposlene od drugod zaradi višje plače. Želimo si, da bi ljudi privabili zaradi našega načina dela: zanimivi projekti, tehnični izzivi, sodelovanje s tujino in pa zlasti odprta kultura v podjetju, ki je klasična meritokratska kot v Silicijevi dolini – vsi smo enakovredni, ne sme biti zahrbtnosti med sodelavci. Sicer menim, da so naše plače vseeno konkurenčne, ampak ne z IBM ali Microsoftom, ki zelo bogato nagrajuje svoje prodajnike.

Zakaj mladi IT-jevci vseeno odhajajo iz Slovenije?

Gola številka o odhodih v tujino se mi zdi iztrgana iz konteksta, ne pokaže resničnega stanja, saj je pomembno tudi, koliko se jih vrne. En razlog za odhode je pač globalizacija, kajti ljudje enostavno več potujemo kot včasih. Drugi je, da je Slovenija pač ruralna kmečka pokrajina v Evropi, zato je razumljivo veliko več možnosti za službe v tujih urbanih centrih, kot pa jih ponuja Slovenija. Saj se mladi ne izseljujejo na primer v Severno Dakoto, kjer so samo medvedi in losi, najpogosteje gredo v Kalifornijo, Milano, Zürich … Tudi Kitajci množično zapuščajo podeželje in naseljujejo mesta. Dejstvo je, da v Sloveniji nikoli ne bo toliko privlačnih in kvalitetnih delovnih mest, kot jih je zgolj v Münchnu.

Koliko delamo in kako produktivni smo Slovenci v primerjavi z Azijci in Američani?

Ne vem, kaj je resnična delavnost Slovencev in kaj je stereotip. Lahko povem samo za ljudi, ki jih poznam. Za svoje sodelavce trdim, da so zelo delavni in produktivni. Čeprav verjetno po številu ur delamo manj kot naše kitajske ali ameriške stranke, vidim, da smo precej bolj učinkoviti kot oni. Ravno zato smo tako uspešni in dosegamo visoko dodano vrednost. Imam tudi dobre izkušnje z zaposlenimi v javni upravi. Kot podjetnik sem seveda manj omejen s predpisi kot oni, a tisti, s katerimi sem imel opravka, se zelo trudijo in iščejo rešitve. Res pa je, da se izogibam tistim, ki povsod vidijo samo probleme.

V Sloveniji smo to pomlad podrli mejnik, imamo 20 tisoč zakonov in podzakonskih aktov. Ali takšno okolje ponuja priložnosti za start-upe?

V zadnjih nekaj letih so start-upi postali modni. Zelo popularno jih je ustanavljati in podpirati. Možnosti so tudi v Sloveniji velike, celo nekatera velika podjetja ponujajo zanje inkubatorje. Razlog, zakaj ustanoviti start-up v tujini, je po mojem zgolj to, če pri nas ni mogoče dobiti specifičnih kadrov. Ali pa če želiš bolj neposreden dostop do kupcev, na primer z biotehnoloških področij. Kar pa zadeva investitorje, sedež start-upa ni nobena prednost ali ovira. Če investitor zahteva, se pač ustanovi podjetje v tujini, ki vsebuje investicijo in intelektualno lastnino, razvoj pa ostane v Sloveniji.

Mark Pleško Cosylab | Author: Blaž Samec Blaž Samec

Dobre službe v velikih podjetjih izginjajo. S prevzemi prihajajo tuji kadri iz matičnih korporacij. S tem nikakor ne trdimo, da je privatizacija slaba, ravno nasprotno, samo kot dejstvo ugotavljamo, da se dogaja erozija dobrih služb. Lahko ta primanjkljaj zapolnijo start-upi?

Najprej se je treba zavedati, da dobra služba ni enačaj za visoko plačo. Plača je samo higienski dejavnik, da lahko spodobno živiš. Gre za človeški občutek pravičnosti: če ima nekdo za podobno ali celo manj zahtevno delo enako ali višjo plačo, potem je drugi razočaran nad prenizko plačo. Poleg tega je večina, ki se pritožuje zaradi višine plače, nezadovoljna zaradi drugih zadev v podjetju, a tega ne zna natančneje opredeliti. Velike korporacije vedno zmanjšujejo število zaposlenih v imenu učinkovitosti. Potencial za nove službe je v manjših podjetjih. IT-tehnologija in družbeni razvoj sta pripeljala do tega, da varnih, klasičnih, prijetnih služb ni več. Najbolj pametno je, da si varno službo sam narediš in jo sam braniš. To pomeni, da ustanoviš svoje podjetje in ga razvijaš. Če hočeš danes imeti dobro službo, si jo moraš sam ustvariti, ker ti je nihče drug ne bo.

Najprej ste bili zaposleni na inštitutu Jožefa Stefana, osrednji nacionalni instituciji, potem ste ustanovili nekakšen spin-off, podjetje Cosylab. Ali je bila ta odcepitev nujna za vaš globalni uspeh?

Ko sem na inštitutu želel zaposliti vse mlade talente, ki so mi pomagali razvijati krmilni sistem za neki pospeševalnik v Nemčiji, so mi v vodstvu razložili, da imajo v nacionalni instituciji omejeno število delovnih mest, zato lahko zaposlim največ enega mladega raziskovalca. Nisem vedel, kaj naj naredim, in takrat mi je direktor svetoval, naj se preselimo v tehnološki park. »Tukaj se raziskuje, biznis pa se dela tam,« mi je predlagal. Mladim sem ponudil solastništvo, redno službo, pravično deljenje denarja, ki smo ga zaslužili s projekti, in dobro ozračje, ki so ga poznali še od prej. Strinjali so se s pogoji in tako smo ustanovili Cosylab.

Ukvarjate se s programsko opremo za krmilne sisteme za velike fizikalne naprave. Sliši se precej kompleksno. Kakšen je vaš konkreten prispevek k družbi?

Podjetje pomaga reševati probleme raziskovalcem, takim, kot smo bili mi včasih. Iz lastnih izkušenj vem, s kakšnimi težavami se srečujejo pri raziskovanju tega področja, in tukaj se je pokazala moja podjetniška žilica. Ko opazim problem in najdem rešitev zanj, jo ponudim drugim. Sodelujemo v vrhunskih znanstvenih projektih, kot je Cern, pri katerih pomagamo pri novih odkritjih tudi v vesolju, po drugi strani pa razvijamo krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike, s katerimi se zdravi raka. Do zdaj so raka zdravili z radioterapijo, torej z rentgenskimi žarki, naslednja generacija zdravljenja pa je zdravljenje s protoni, za katere potrebujejo že kar konkreten pospeševalnik.

Potencial za nove službe je v manjših podjetjih. IT-tehnologija in družbeni razvoj sta pripeljala do tega, da varnih, klasičnih, prijetnih služb ni več.

V Sloveniji v primerjavi z drugimi državami pogosto ne najdemo pomembnih prebojnih poslovnih idej. Je to zato, ker taki projekti zahtevajo več denarja, več poguma, znanja ali raziskovanja trga?

Najprej je treba razčistiti nekaj osnov. Res je, da smo Slovenci samostojen narod, ampak nismo nič večji od neke manjše nemške regije. Naše glavno mesto ima tristo tisoč prebivalcev, naslednje največje pa jih ne šteje več od sto tisoč. Gospodarsko moč Slovenije moramo primerjati s posameznimi regijami v večjih državah. Ne smemo biti megalomani, zato se moramo nehati primerjati z Nemci, Japonci, Američani. Je pa res, da bi bila lahko dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji večja in bi tako bili še bolj uspešni. Podjetja bi nekako morala poskrbeti za bolj intenzivno delo, večjo uspešnost, višjo plačo in motivacijo zaposlenih. To bi dosegla tudi tako, da bi se bolj posvetila raziskovanju trga in ugotavljanju potreb ljudi okoli njih. Torej prodaji in marketingu.

Za primer lahko navedem Mesarijo Prunk, katere direktor je ugotovil, da Italijani cenijo slovensko meso, zato je odprl svoje poslovalnice pri zahodnih sosedih in uspel. Če povem po domače, pravi poslovnež mora zavohati dober posel. Ker smo majhen narod in regija, je tudi pametno najti primerno nišo. Naše podjetje je vodilno v svoji niši, ki pa je zelo ozka. Kot nasvet podjetnikom lahko povem, da je treba najti ravno toliko ozko dejavnost, da lahko rečejo, da so v njej najboljši na svetu ali vsaj v Evropi.

Sami ste prehodili pot od raziskovalca do podjetnika. Danes v vašem podjetju zaposlujete 130 ljudi, prej ste veliko omenjali motiviranje sodelavcev in zaposlenih. Od kod črpate znanje za vodenje podjetja, glede na to, da ste karierno pot začeli kot raziskovalec na nacionalni instituciji?

Slovenskim menedžerjem priporočam branje angleških knjig o podjetništvu. Sam sem velikokrat vprašal za nasvet ljudi, ki sem jih cenil in so bili na neki način moji vzorniki. Pri vodenju podjetja moraš zaupati zdravemu razumu, ljudi motivirati tako, kot bi motiviral sebe, gledati na podjetje kot na športno ekipo, ki bi rada zmagala na turnirju. Ampak to seveda ni recept za vsakogar – to pač deluje zame.

Pri poslovanju je dobro imeti kanček sreče. Študentom ste med predavanjem razložili, da se skoraj vsakemu nasmehne sreča. Kaj moramo narediti, da nas bo pri delu spremljala tudi sreča?

Odgovor je enostaven. Na loteriji lahko zmagaš tako, da kupiš čim več srečk. Sreča se nasmehne tistim, ki so vztrajni in poskušajo večkrat.

Slovenija se spoprijema z begom možganov, to je velik problem za našo družbo. Kaj vas zadržuje doma, kako to, da še niste v Silicijevi dolini?

V Sloveniji nam nič ne manjka. Tako lepo je tukaj, življenje je enostavno in prijazno. Ne vidim razloga, da bi se preselil, čeprav sem velik del življenja preživel v tujini. Živim v manjši vasici na Krasu in nimam potrebe po utesnjenem življenju v ameriškem blokovskem naselju. Po drugi strani pa drži, da potrebujem velike trge za izdelke, zato delamo v tujini. Recept je preprost, kajne?

Vas dejstvo, da je v Sloveniji najbolj zaželeno sivo povprečje, ki ne vzbuja pretirane pozornosti in ne dosega svetovnega uspeha, nič ne duši? Že v šoli je mogoče opaziti, da otroci, ki preveč odstopajo od povprečja, niso tako zaželeni.

Zdi se mi, da je to svetovni trend. Po mojih izkušnjah imajo tako miselno naravnanost tudi na Češkem, v Švici, Italiji. Šola v Sloveniji je sicer dobra, a podjetništva je premalo. Starši imamo veliko vlogo pri vzgoji in izobraževanju, zato se moramo truditi, da potomcem vcepimo lastna znanja in vrednote, ki jih v šoli ne bodo dobili. Ne moremo se zanašati le na šolski sistem. Svoje otroke učim podjetništva doma tako, da jim redno poročam, kaj se dogaja v službi, oni pa skupaj z mano iščejo odgovore in rešitve.

Ste vodilni na svojem področju, imate uspešno podjetje. Ker smo še vedno pod vtisom milijardne prodaje podjetja Outfit7, nas zanima, ali in kdaj bo prišel čas za prodajo vašega podjetja.

Prodaja podjetij je nekaj povsem normalnega. Outfitu7 čestitam, vesel sem, da jim je uspelo iztržiti tako dobro ceno. Zdaj je pravi čas za prodajo podjetij. Borzne številke so visoke, banke se odpirajo, ljudje imajo zopet veliko denarja in pripravljeni so investirati v dobre zgodbe. Če se osredotočim na naše podjetje, pa je odgovor kompleksen. Cosylab je tako ozko usmerjeno podjetje, da bi težko našli kupca. Ljudje ne razumejo, s čim se ukvarjamo, ne upajo si ne kupiti ne investirati v naše podjetje, saj je lažje oceniti uspešnost podjetja, katerega poslovna ideja ti je znana. Če pa kdo pride z nesramno dobro ponudbo, bom morda razmislil o prodaji.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.