Domov Ikonomija 14. Julij 2017.

Avtisti so odlični inženirji, delodajalci se tega počasi zavedajo

fakulteta za elektrotehniko avtisti
© Leon Vidic
Tehnološka podjetja se v tujini že zavedajo potenciala, ki ga ljudje z motnjo avtističnega spektra imajo na področjih matematike, tehnologije in znanosti. Pri nas ledino orje Fakulteta za elektrotehniko.

V družbi, kjer visoko kotirajo veščine samopromocije, komunikacije, prilagajanja in skupinskega dela, bi bil Albert Einstein verjetno lahko le voznik šolskega avtobusa, je v enem izmed intervjujev za tuje medije dejala vodilna ameriška raziskovalka avtizma dr. Mary Temple Grandin, tudi izumiteljica naprave za deljenje objemov avtističnim otrokom. V zadnjih dveh desetletjih je pogostost motenj avtističnega spektra narasla za desetkrat, danes ima to motnjo domnevno do dva odstotka populacije, s tem pa je to najhitreje naraščajoča razvojna motnja. Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da ima vsak 160. otrok na svetu motnjo avtističnega spektra, ameriški center za nadzor in preprečevanje bolezni pa navaja vsakega 68. otroka.

Bitka za genialne avtiste

Ljudje z motnjo avtističnega spektra imajo na splošno pozno ali slabo razvite govorne sposobnosti, težave v komunikaciji in navezovanju socialnih stikov, vendar imajo obenem lahko visoko razvite vizualne in matematične sposobnosti. Včasih celo do točke genialnosti. Sposobni so se zbrati za dlje časa kot preostali del populacije, dobri so v ponavljajočih se nalogah, pomnjenju, prepoznavanju vzorcev in programiranju. Tehnološka podjetja v tujini, kot so Microsoft, Vodafone, SAP, Salesforce, Facebook, LinkedIn in Hewlett-Packard Enterprise (HPE), so že aktivna pri zaposlovanju avtistov, druga pa počasi prepoznavajo pozitiven pomen, ki ga takšno zaposlovanje ima. Ena obsežnejših študij ameriške populacije ljudi z motnjo avtističnega spektra, izvedena na vzorcu 11.000 posameznikov in objavljena v The Journal of Autism and Developmental Disorders, pa je žal pokazala, da se avtisti v primerjavi z drugimi skupinami ljudi s težavami v razvoju manj verjetno vključijo v višje izobraževalne ravni in zgradijo kariero. To je najverjetneje posledica velikih pričakovanj v povezavi s komunikacijskimi spretnostmi v srednjih šolah, ki jih avtisti ne dosegajo, pravijo avtorji raziskave.

fakulteta za elektrotehniko avtisti | Author: Leon Vidic Leon Vidic

Čas jim ni naklonjen

Profesorica na Coloradski univerzi Temple Grandin, vnukinja soizumitelja avtomatskega pilota za letala in aktivna borka za izboljšanje položaja in razumevanja avtistov, ena prvih, ki je o svoji avtistični motnji, aspergerjevem sindromu, javno spregovorila, je prepričana, da otroci z motnjo avtističnega spektra težje sledijo karierni poti, če ne razvijejo socialnih veščin že v otroštvu. »Danes je zanje še težje, kot je bilo, ko sem bila jaz mlada. Takrat so pravila obnašanja in socialnega vedenja namreč poučevali v šolah, danes ne več. Včasih je bilo tako lažje za avtista, da je prišel do faze, ko je lahko razvil svoje specifične pozitivne lastnosti v matematiki ali inženirstvu in se tako povzdignil na karierni in družbeni lestvici.«

Pogosto nezaposleni

Raziskav o motnji avtističnega spektra ni toliko, kot bi si človek mislil. Običajno so izvedene na manjših vzorcih do tisoč ljudi, države nimajo niti statistike o njeni razširjenosti, znane so zgolj ocene (in ne realno stanje) za populacijo ZDA in Velike Britanije, prav tako iz teh držav prihajajo raziskave o lastnostih avtistov. Ti so povprečni ali nadpovprečni pri sistematizaciji, torej pri veščinah, potrebnih za analitiko in konstrukcijo, v primerjavi s splošno populacijo so tudi boljši v matematiki, znanosti, tehnologiji in inženirstvu, torej na področjih, ki so kadrovsko podhranjena. Prizadevanje tehnoloških podjetij za vključevanje avtistov v delovne procese je zato tudi razumljivo. Avtorji ene izmed raziskav, izvedene na vzorcu ene izmed elitnih univerz v Veliki Britaniji, so na primer ugotovili tudi, da se ti posamezniki skoraj ne vpisujejo v programe medicine, prava in socioloških znanosti.

Včasih so pravila obnašanja in socialnega vedenja poučevali v šolah, danes ne več. Včasih je bilo tako lažje za avtista, da je prišel do faze, ko je lahko razvil svoje specifične pozitivne lastnosti v matematiki ali inženirstvu.

Kljub zanimanju podjetij za zaposlovanje avtistov pa gre v tem trenutku zgolj za kapljico v morje, saj podatki nacionalnega združenja avtistov v Veliki Britaniji kažejo, da je polnozaposlenih le 15 odstotkov odraslih. Microsoft, ki je program vključevanja avtistov v delovne procese začel leta 2015, danes spoznava, da se najbolje izkažejo kot inženirji programske opreme, inženirji strojne opreme, gradbeni inženirji, laboratorijski inženirji, podatkovni analitiki ali kot podatkovni znanstveniki. »Raznovrstnost naših zaposlenih in vključevanje talentiranih ljudi z različnimi ozadji je najboljši pogon za inovacije in rast. To je pomembno tudi za dolgoročne rezultate in obstoj, saj potrebujemo za to zelo različno delovno silo, če želimo ponujati najboljše storitve za vse. Glede avtizma vemo, da gre za bazen talentov, ki nam pri Microsoftu najbolj koristijo,« so zapisali pri tehnološkem gigantu. V ZDA se je ideja zaposlovanja ljudi z nevrološkimi raznovrstnostmi, kot jih poimenujejo, popularizirala zahvaljujoč knjigi Steva Silbermana NeuroTribes. Po pozitivnih recenzijah knjige v Harvard Business Review in The New York Times so se po državi začele vrsti konference, ki promovirajo vključevanje avtistov in ljudi z drugačnimi nevrološkimi značilnosti v delovne kolektive. Sap in Microsoft sta letos aprila organizirala konferenco Avtizem pri delu, ki je po poročanju Forbesa pritegnila zelo veliko udeležencev, veliko več kot podobne poslovne konference.

fakulteta za elektrotehniko avtisti | Author: Leon Vidic Leon Vidic

Program podjetja HPE v Avstraliji trenutno zaposluje 58 avtistov oziroma ljudi z nevrološkimi raznovrstnostmi. Delajo na področju testiranja programske opreme, podatkovne analitike in spletne varnosti. Vodja omenjenega zaposlovalnega programa Michael Fieldhouse je za Forbes dejal, da so doslej v sodelovanju z zdravstvenimi in raziskovalnimi organizacijami ugotovili, da ti ljudje lažje berejo, hitreje pridejo do rešitve ter nimajo težav s ponavljajočimi se nalogami, pri katerih imajo običajni ljudje težave pri vzdrževanju koncentracije, kar vodi do pogostih napak. Pri Sapu imajo v podobnem programu zaposlenih 120 ljudi in se s tem uvrščajo med največje zaposlovalce avtistov. David Platzer, ameriški zdravstveni antropolog, ki podrobno spremlja omenjeno iniciativo, pa opozarja, da ima morda samo 15 do 20 odstotkov ljudi na avtističnem spektru sposobnosti, ki jih delodajalci od njih pričakujejo, preostalih 80 odstotkov pa ne. Tudi dr. Marko Jankovec, profesor na slovenski fakulteti za elektrotehniko, na kateri se med prvimi ukvarjajo z vključevanjem avtistov v inženirske sfere, pravi, da niso vsi avtisti nadpovprečno sposobni.

Avtistov nočemo ali ne razumemo

Motnje avtističnega spektra raziskovalci delijo na različne stopnje, najvišja izmed njih je aspergerjev sindrom. Ljudje s tem sindromom imajo veliko višji inteligenčni količnik in manj težav z govorom, kljub temu pa so lahko pri njih prisotne tudi disleksija, dispraksija, motnja pozornosti in hiperaktivnost, epilepsija ... Pri najnižji stopnji je domnevno več govornih težav, včasih se sploh ne naučijo govoriti, izredno slabo tudi razumejo socialna pravila. »Spekter avtističnih motenj je zelo širok, zato je treba obravnavati vsakega človeka posebej,« pravi Maja Škrubej Novak iz slovenske svetovalnice za avtizem. Opozarja še, da diagnoza v otroških letih pri tistih na višjem delu spektra večkrat sploh ni postavljena, ali pa jim jo postavijo pozneje v življenju. To morda ni slabo, dodaja mama otroka z aspergerjevim sindromom, saj diagnoza v naši državi »več vrat zapira kot odpira.«

Potencial za družbo je velik, problem je, ker njihovih težav ne razumemo in njihovo vedenje učitelji lahko napačno interpretirajo. Označijo jih za vedenjsko problematične in jih tako zatrejo ter jim znižajo samozavest in občutek vrednosti.

»Tistim z večjimi težavami na žalost določijo motnjo v duševnem razvoju. Pri nas se motnje v duševnem razvoju in motnje v razvoju zelo mešajo. Vsi otroci z avtizmom imajo tudi motnjo v razvoju, ker drugače doživljajo svet, drugače govorijo, nimajo pa zato duševnih motenj. Se pa zaradi nerazumevanja okolice, stalnega kritiziranja lahko pozneje pojavijo duševne težave,« pojasnjuje Maja Škrubej Novak. Problem izobraževalnega sistema je, pravi sogovornica, da teh otrok ne razumejo. Pogosto slišimo »pozna vsa pravila, pa se noče po njih vesti«. »Res je, da se ti otroci zmorejo naučiti pravil, ampak pri njihovem uresničevanju pridejo na plano njihove glavne težave, torej razumevanje teh pravil, senzorične integracije ...« Dražljaje, ki pridejo v telo, zaznavajo drugače: recimo že najmanjše šumenje, premikanje stolov ali kapljanje vode jih lahko tako zmoti, da ne zmorejo delovati. »Za nekatere dražljaje so lahko premalo ali premočno občutljivi, recimo da nekdo šušlja s papirjem, to lahko avtista tako zmoti, da ne more več delati, lahko pa recimo pri delu izredno na glas posluša glasbo, ki je njemu všeč,« pojasnjuje Škrubej Novakova.

»Motijo jih lahko tudi pretesna ali ohlapna oblačila, premočna svetloba, stvari, ki motijo tudi mene ali vas, ampak midve bova to povedali, oblekli druga oblačila ali ugasnili luč, ljudje z avtizmom pa tega, kar jih moti, ne morejo definirati in razložiti, zato je to lahko videti kot težavno vedenje,« pravi sogovornica. Vse to pa se v izobraževalnem procesu in pozneje na delovnih mestih lahko zelo lepo uredi, brez prevelikega napora, če le obstaja interes. Ti ljudje potrebujejo jasen vrstni red zadolžitev, ki jim ga mora narediti nekdo drug, pozorni moramo biti na stvari, ki jih motijo, ter na to, da jih ne zasipamo s preveč informacijami naenkrat,« pojasnjuje.

fakulteta za elektrotehniko avtisti | Author: Leon Vidic Leon Vidic

Tudi v Sloveniji prvi koraki

Tudi v Sloveniji že obstajajo pionorji pri razvoju potenciala, ki ga imajo lahko avtistični ljudje za družbo. Fakulteta za elektrotehniko namreč vsako leto organizira poletni tabor inovativnih tehnologij, kamor se prijavijo tudi otroci z aspergerjevim sindromom. »Običajno ti otroci sodelujejo na delavnicah z drugačno intenzivnostjo kot drugi, rezultati in izdelki pa največkrat presežejo tako zahteve kot pričakovanja mentorjev in pedagogov, kar je za pedagoge še dodaten izziv. Da postanejo otroci z aspergerjevim sindromom pogosto uspešni inženirji, se dobro zavedajo v tujini, v Sloveniji pa še niso dobili ustrezne podpore šolskega sistema, ki bi jim omogočila izobraževanje na drugačnem nivoju od drugih oseb s posebnimi potrebami,« so zapisali na fakulteti, kjer je njihov alumni klub pod finančnim pokroviteljstvom podjetja Bisol julija organiziral prvi poletni tabor sodobnih tehnologij za otroke z aspergerjevim sindromom.

Dr. Marko Jankovec, ki je med drugim tudi vodja delavnice za otroke od šestega do devetega razreda, nam je pojasnil, da razlik v predznanju otrok z motnjo in brez nje v resnici ni. »Drži pa, da so otroci z aspergerjevim sindromom bolj motivirani in navdušeni nad tehniko, sposobni so tudi dlje časa osredotočeno delati pri eni nalogi, ker jih tako vleče, to pa je tisto, zaradi česar se bolje izkažejo kot otroci brez motnje. Bolje se znajo tudi posvetiti problemu in njegovemu reševanju. Potencial za družbo je tukaj res velik, problem je, ker teh težav ne razumemo in njihovo vedenje lahko učitelji napačno interpretirajo, jih označijo za vedenjsko problematične in jih tako zatrejo ter jim znižajo samozavest in občutek vrednosti.«

Tehnološka podjetja, kot so Microsoft, Vodafone, SAP, Salesforce, Facebook, LinkedIn in Hewlett-Packard Enterprise (HPE), že imajo programe za zaposlovanje ljudi z motnjo avtističnega spektra ali drugimi nevrološkimi značilnostmi.

Drugih večjih razlik Jankovec ne opaža. »Z njimi je pač treba govoriti jasno, glasno in počasi, a tako bi moralo biti tudi v izobraževalnem procesu za vse otroke. Specifične vedenjske razlike, ki jih imajo, zame niso moteče, Večkrat sicer sprašujejo zunaj konteksta in navodila jemljejo dobesedno, zato moramo paziti, da ne uporabljamo sopomenk, ki bi jih lahko razumeli zunaj pomena, ali pa da nismo sarkastični. Delo z njimi je sicer zelo prijetno,« še pravi sogovornik. Maja Škrubej Novak, ki je za učitelje na omenjeni fakulteti pripravila predavanja, opaža, da otroci na taboru »cvetijo«. »Tukaj končno lahko pokažejo, kaj vse znajo in česa so sposobni, saj običajno nimajo te priložnosti. V šoli jim le govorijo, kaj vse narobe počnejo, kar jim povzroča stisko, saj ne morejo pokazati svojih dobrih lastnosti, to pa pri njih pozneje lahko vodi do anksioznosti in depresije.« Mama udeleženca delavnice, kjer so izdelali elektronsko napravo in jo povezali v splet, je nad delavnico navdušena. »Otrok prihaja iz tabora izjemno zadovoljen, tako po strokovni plati kot tudi socialni, saj mu uspe navezovati stike. Večinoma ga sošolci v šoli niso sprejeli, bil je tarča posmeha, privoščili so si ga na tisoč in en način. Stvari jemlje dobesedno in ne loči prenesenih pomenov, kar druge otroke zabava. Otroci, ki se spogledujejo z motnjami avtističnega spektra, ne razumejo, zakaj so tarča posmeha, še zelo dobro pa čutijo, da so izločeni. Tudi učitelji ne poznajo motenj, niso pripravljeni narediti najmanjšega koraka, da bi otroke vključili in razumeli. Karkoli izstopa od povprečja, jih moti, še posebno če gre za odstopanje navzgor, saj potem pravijo, kaj še hočemo, že tako ima dobre ocene.«

fakulteta za elektrotehniko avtisti | Author: Leon Vidic Leon Vidic

Žal nima vsaka fakulteta takšnega razumevanja, zato je to še vedno izziv. V korist otrok in celotne družbe je, da prepoznamo njihov potencial in razumemo, da slaba komunikacija ali socialne veščine niso vedno znak nizke inteligence. To bi poleg izobraževalnih institucij, ki močno vplivajo na zgodnji otrokov razvoj, morale razumeti tudi kadrovske službe, ki danes od kandidatov za zaposlitev na vseh področjih zahtevajo odlične komunikacijske veščine, čeprav te morda za izvedbo naloge niso bistvene. Boštjan M. Zupančič je v enem od prispevkov v Sobotni prilogi Dela zapisal, da človeštvo že skoraj stoletje ni izdalo nobenega velikega romana ali nove zakonitostne teorije. Je razlog v tem, da morda nezavedno, a s tem sistematično od vseh zahtevamo povprečje, onemogočamo razvoj velikih umov?

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.