Domov Ikonomija 30. November 2017.

Ameriški milenijci bi raje živeli v socializmu ali komunizmu

komunizem
© Shutterstock
Tehnološki cunami se krepi. Kdo bo zmagovalec? Silicijeva dolina, kjer je novo nujno povezano s tehnološkim napredkom? In kako združiti razvoj in blaginjo? Iskanje odgovora na to vprašanje je bila rdeča nit devete konference Peter Drucker Forum, na kateri so se minuli konec tedna na Dunaju zbrali vodilni teoretiki in praktiki 
s področja menedžmenta.

Ameriški milenijci bi raje živeli v socializmu ali komunizmu kot v kapitalistični demokraciji, je pokazala nova študija spomeniške fundacije Žrtve komunizma. »Več kot polovica mladih sanja o socializmu, tretjina o komunizmu, ker upajo, da bodo tako del blaginje,« je rezultate, ki so ZDA šokirali, na Druckerjevem forumu komentirala Lisa Hershman, izvršna direktorica nevladne organizacije Scrum Alliance, katere misija je spremeniti način dela. »Ves svet govori o tem, kako zagotoviti rast in kako lahko ima od rasti korist čim več ljudi, kako zagotoviti blaginjo za vse. Ampak vsi niso deležni blaginje. In milenijci so v tej raziskavi povedali, da ne bodo delali v neki organizaciji z nesposobnim vodstvom. Ne bodo del gospodarstva, ki jim ne omogoča dostojnega življenja,« niza napol prikrito sporočilo spogledovanja s socializmom in komunizmom.

V Keniji je brezposelnih 39 odstotkov ljudi. Vsakodnevno se soočamo s političnim tveganjem, ki ga lahko prinese dolgotrajna brezposelnost. Ne smemo pozabiti, da so izobraženi mladi brez dela dojemljivi za radikalne ideje.

Da so ekonomisti dolgo verjeli v kompromis med rastjo in enakostjo, pritrjuje tudi Pankaj Ghemawat, ekonomist in globalni strateg z newyorške univerze Stern. »Šele francoski ekonomist Thomas Piketty je pojasnil, da rast lahko privede do neenakosti, posledično pa tudi do družbenih nemirov,« razlaga Ghemawat. Po raziskavi o svetovni revščini danes kar 7,2 milijarde ljudi živi s 3,2 dolarja na dan. Kaj bi si lahko s tem kupili na Dunaju ali v ZDA?

»Ameriški podatki o distribuciji prihodkov kažejo, da 80 odstotkov Američanov ne verjame, da bo kdaj bolje, saj je zadnjih nekaj let bogatelo le 5 odstotkov izmed najvišjih 20 odstotkov,« pravi Anil Gupta iz Smith School of Business. Za situacijo v razvitem svetu krivi tudi pojemajočo gospodarsko rast: »Zadnjih 15 let so trgi v vzponu rasli za 5 odstotkov letno, razviti trgi pa le za 1,7 odstotka. In največja razlika med temi trgi je demografija – starajoča se populacija občutno več stane, več denarja gre za pokojnine in zdravstvo. Če v razvitih gospodarstvih ne bo rasti, bodo ta globoko zabredla.«

komunizem | Author: AFP AFP

Črne pike rasti

Za razvijajoče se trge je rast nujna, so se strinjali govorci. Vendar je rast tudi največji izziv. Poglejmo primer Kitajske. »Že res, da se je Kitajska odločila za rast, a je v dirki za prvo mesto zasvinjala okolje z 9154 milijoni ton ogljikovega dioksida, kar je 26 odstotkov vseh izpustov. Indija ne zaostaja. New Delhi je danes najbolj onesnaženo mesto na svetu,« pravi Gupta. »Če morajo trgi v nastajanju rasti, morajo rasti zeleno,« se strinja Haiyan Wang iz China India Institute. In to od politikov zahtevajo tudi živeči v teh državah, pravi. Najtrši oreh trgov, ki se šele podajajo na pot rasti, je proizvodnja. Le s proizvodnjo se lahko Indija, Kitajska in podsaharska Afrika pomaknejo navzgor po lestvici. »Proizvodnja prispeva levji delež BDP. In če bi Indija hotela dohiteti Kitajsko, kar bi sicer lahko naredila, bi morali zagnati proizvodno revolucijo,« razlaga Gupta. Ampak to se ni zgodilo. Zakaj? Ker so v Indiji tovarne že robotizirane. »To pomeni, da bi proizvodni sektor v Indiji lahko rasel, a brez služb, ker bi delo opravljali roboti, kar bi v tem primeru pomenilo družbene nemire. Zato ne raste,« pojasnjuje Gupta.

Industrializacija na Kitajskem je 170 milijonov ljudi povzdignila iz revščine, vendar se je sočasno v zadnjih desetih letih cena delovne sile zvišala za deset odstotkov. Zato Kitajci cenejšo delovno silo iščejo v Afriki.

Tudi kitajska rast ima črne pike, pravi Wangova. Najbolj očitni sta okoljska degradacija in družbena neenakost. »Revni zaradi okoljske degradacije najbolj trpijo. Kitajska je na račun rasti tako onesnažila zrak, da ne moreš biti zunaj. Zato Kitajci pogosto protestirajo za čisti zrak. To se je zgodilo v zadnjih desetih letih, ko se je večina tovarn z obale preselila v notranjost države. Veliki dogodki, kot so olimpijske igre, pričarajo drugačno sliko, ker v Pekingu enostavno lahko zaprejo tovarne. Ampak resnica je drugačna. Od vzpona kitajskega gospodarstva revni nimajo koristi,« razlaga Wangova. Poudarja tudi, da bo država morala zeleno rast postaviti na prvo mesto, nujno pa se bo morala lotiti krvavo potrebne in predolgo odlašane industrijske reforme. »Zelene rešitve, ki jih Kitajska potrebuje, so priložnost za tuja podjetja,« pravi. Zato državam, kot sta Indija in Afrika, kjer sicer industrializacija dosega le štiri odstotke, polaga na srce, da se morajo naučiti iz napak Kitajske.

Kitajska invazija na Afriko

Irene Yuan Sun, avtorica in pogodbena sodelavka pri svetovalni hiši McKinsey, pravi, da je industrializacija na Kitajskem sicer 170 milijonov ljudi povzdignila iz revščine, vendar se je sočasno v zadnjih desetih letih cena delovne sile zvišala za deset odstotkov. Tržno nišo so kitajska podjetja našla v Afriki, kjer je danes registriranih kar 25.000 kitajskih podjetij. Večinoma se ukvarjajo s proizvodnjo. S svojo razdrobljenostjo je Afrika njihova prva izbira, afriški trg pa se zaradi kitajskega kapitala nadeja boljših časov. »Ahmed je bil brezposeln. Ker ni imel službe, ni imel denarja za doto, da bi se lahko poročil. V Nigeriji je spoznal kitajskega poslovneža, za katerega je nato začel urejati papirje za odprtje tovarne, saj Kitajec ne govori jezika. Zdaj je Ahmed vodja tovarne za izdelavo kartonastih škatel. V tovarni pa je našlo delo še 170 sovaščanov,« Sunova opiše primer, kako kitajski podjetniki na neki način v Afriki tlakujejo pot blaginje.

Milenijci so v raziskavi povedali, da ne bodo delali v neki organizaciji z nesposobnim vodstvom. Ne bodo del gospodarstva, ki jim ne omogoča dostojnega življenja.

Vse afriške države pa se ne zanašajo na kitajsko ali kakšno drugo tujo pomoč. Joseph Ogutu, direktor mobilnega operaterja Safaricom, prihaja iz Kenije, kjer je brezposelnost mladih velik izziv. Po ocenah je brezposelnih 39 odstotkov ljudi. »Vsakodnevno se soočamo s političnim tveganjem, ki ga lahko prinese dolgotrajna brezposelnost, in ta naj bi po nekaterih napovedih še naraščala. Ne smemo pozabiti, da so izobraženi mladi brez dela dojemljivi za radikalne ideje,« opozarja. Črno statistiko nekoliko blažijo s podjetništvom. »Ker ne moremo samo gledati križemrok, se je naše podjetje spoprijelo s težavo,« razlaga Ogutu. Neposredno delajo z mladimi. Organizirajo srečanja med mladimi brezposelnimi in mladimi, ki so uspeli. »Ti jim povedo, da lahko gredo po njihovih stopinjah, da jim lahko uspe. Ali se to splača in kako uspešni smo, bomo videli čez tri leta,« pravi. Zakaj se je podjetje, ki ga vodi, odločilo vzeti vajeti v svoje roke? »Spoznal sem Erika. Ker je bil iz revne družine, mu je grozilo, da ne bo dokončal osnovne šole, kaj šele srednje. Odločil sem se, da mu bom plačeval šolnino. Po končani šoli me je prosil za nekaj denarja, da bi začel voziti boda bodo (kolo taksi, s katerim v Afriki prevažajo ljudi, op. a.). Posodil sem mu ga. Kmalu je z boda bodo začel prevažati mleko. Mladi fant je lahko začel posel, se poročil in zaposlil tudi ženo,« razlaga. »Zato verjamem, da je upanje, da si bodo tudi mali podjetniki izboljšali življenje. Vem, da to ne bo prineslo veliko delovnih mest, morda eno ali dve, ampak te spremembe so izredno pomembne,« niza argumente, kako lahko tudi z majhnimi koraki naredimo veliko.

pikapolonica narava | Author: Shutterstock Shutterstock

Kenija vodilna v plačevanju z mobilnim telefonom

Pot blaginje v Keniji tlakuje tudi tehnologija. »Verjetno se boste smejali, ampak v Keniji so zaposleni v mestih domačim na podeželju pošiljali denar v pisemski ovojnici z javnim prevozom. Samo upali so lahko, da bo denar prišel, kamor je namenjen. In da ga ne bo kdo vzel. Potem pa se je vse spremenilo. Negotovost so pregnale telefonske transakcije,« pripoveduje Ogutu. Leta 2007 je Safaricom zagnal mobilni plačilni sistem M-PESA, ki ga danes uporablja 17 milijonov Kenijcev ali več kot dve tretjini odrasle populacije. Prek njega vsako leto steče četrtina bruto domačega proizvoda države. »Ljudje lahko prek sistema denar nakažejo neposredno. Erika pokličejo, naročijo mleko ali prevoz, in denar takoj nakažejo, tako da je v nekaj minutah na njegovem računu,« opiše Ogutu. M-PESA je bil najprej načrtovan kot sistem mikroposojil, ki jih je mogoče odplačati prek telefona, a je kaj kmalu prerasel te okvire. Danes platforma v sodelovanju z dvema bankama celo posoja denar. »Podjetniki si lahko sposodijo 30 dolarjev, kar je malo za razmere v zahodnem svetu, v Keniji pa je predvsem za ženske, ki vsakodnevno prodajajo sadje in zelenjavo, to veliko. Posojilo z zelo nizkimi obrestmi odplačajo v enem tednu. Ampak to pomeni, da imajo denar, s katerim lahko kupijo dobrine, ki jih prodajajo naprej,« platformo s 33 milijoni uporabnikov opisuje Ogutu.

Inovacije, ki vodijo v blaginjo

Safaricom ni edino podjetje, ki se je domislilo, kako – četudi le za odtenek – povečati blaginjo ljudi. Organizacija M-KOPA Solar je z nameščanjem solarnih panelov električno energijo pripeljala v gospodinjstva, predvsem podeželska, ki so bila po sončnem zahodu v temi. »Elektriko so pripeljali v hiše, ki niso priključene na državno omrežje. Solarni paneli so prek sim kartice povezani s telefonom, kar pomeni, da gospodinjstvo odjem električne energije plačuje dnevno in plača toliko, kot porabi. S tem ogromno prihranijo v primerjavi z izdatki za kerozin, s katerim so prej osvetljevali domove. Več kot 300.000 gospodinjstev ima solarne panele, kar omogoča mladim, da se zvečer učijo,« korake, ki spreminjajo svet, opisuje Ogutu.

Najboljše je nadzorovati prihodnost tako, da jo ustvarimo. To so bile besede Petra Drucknerja, očeta sodobnega menedžmenta, katerega ime nosi tudi omenjena konferenca. Drucker se morda tedaj ni zavedal pomembnosti izjave, a v primeru držav v razvoju ne bi mogla biti bolj točna.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.