Domov Finance 06. November 2017.

V vsakem od nas je malo 
Buffetta in malo Sorosa

Warren Buffett
© Shutterstock
Vprašanje, kateri tip vlagatelja ste, špekulant 
ali dolgoročni vlagatelj, je prvo, ki vas doleti, 
ko se odločate za vlaganje na borzi. 
Kako bi se označili sami?

Boj med špekulanti in dolgoročnimi investitorji je star toliko, kot je stara borza. Drugi prve obtožujejo, da so krivi za borzne balone in zlome, iznajdbo številnih nepotrebnih finančnih instrumentov in igranje igre z ničelno vsoto, toda hkrati imajo sami le zaradi obstoja špekulantov možnost kupovanja naložb po bagatelnih cenah.

Brez špekulantov borze ne bi bilo. Brez dolgoročnih investitorjev manjše nihajnosti tudi ne bi bilo. V resnici smo vsi občasno špekulanti. In vsi smo kdaj dolgoročni investitorji. Če ne v finančnih naložbah, pa v življenju. Ko kupujete stanovanje ali hišo, ste v istem trenutku dolgoročni investitor in špekulant. Ko izbirate poklic, prav tako. Ko iščete najugodnejšo ponudbo za počitnice, tudi.

Warren Buffett 
vs. George Soros

Toda kakšna je v resnici razlika med špekulantom in dolgoročnim vlagateljem? Najbolje, da si ogledamo dva svetovno znana predstavnika vsake kategorije. Warren Buffett je eden najbogatejših ljudi na svetu in dolgoletni borzni investitor. Njegov pristop je tak, da na podlagi letnih bilanc, poznavanja poslovanja posameznih podjetij in lastnih izkušenj na borzi kupuje delnice, ki so po njegovem pod ceno, ki bi si jo zaslužile glede na poslovanje. Z znanjem poskuša ugotoviti, ali je cena na borzi bistveno pod notranjo vrednostjo podjetja. Če je odgovor pritrdilen, delnico kupi in počaka, da trg sam spozna zmoto. S časovno komponento se ne obremenjuje, saj običajno traja kar nekaj časa, preden se cena spremeni v smeri notranje vrednosti. Dnevna gibanja delnice ga ne zanimajo. Buffett se drži načela, da se delnice kupujejo, ko jih nihče noče. In nihče jih noče takrat, ko je večina udeležencev na trgu prestrašenih.

George Soros | Author: Shutterstock Shutterstock


Opisani dogodki so večinoma samo povod za začetni premik cene, drugo pa uredi čredni nagon vlagateljev. Čredni nagon imamo v krvi tako mediji kot celoten sistem, ki je tržno naravnan, in to samo izkorišča. Tudi ni velikega smisla, da bi se za vsako ceno borili proti temu, saj bi to pomenilo, da bi morali dvomiti o vsem, kar vemo. Čredni nagon je pri ljudeh predvsem posledica pohlepa in strahu. V obeh stanjih je naš razum precej blizu ničle. Načeloma sicer čredni nagon večino časa ni ne dober ne slab. Izrazi se predvsem ob večjih prelomnicah, kot je pok borznega balona, saj ljudje šele takrat ugotovijo, da so ves čas kupovali neko precenjeno naložbo. V Sloveniji smo to izkusili med zadnjo finančno krizo v obliki balkanskih vzajemcev in ljubljanske borze, ko so ljudje čakali v vrsti, da bi kupili že tako predrage vrednostne papirje.

Če se vrnemo k Buffettu oziroma dolgoročnim investitorjem, lahko ugotovimo, da taki padci niso skrb vzbujajoči, saj omogočajo še cenejši vstop v posamezno podjetje. Tak pristop zahteva od človeka precej znanja in potrpljenja, kajti težko je vztrajati pri svojem razmišljanju, ko drugi odnehajo. Dolgoročni investitor je tudi nekdo, ki začetni vložek v svoje podjetje porabi za nakup orodja, pridobitev znanja in strank ter skrbi za stabilno rast. Podjetniki potrebujejo leta, da dosežejo velikost, ki jim omogoča upokojitev, do takrat pa se, predvsem najbolj uspešni, obnašajo kot Warren Buffett.

Glavna razlika je časovna komponenta

Z investiranjem proti črednemu nagonu si lahko precej pomagamo v obdobjih skrajnega optimizma ali pa v obdobjih skrajnega pesimizma. Vlagatelji oziroma špekulanti, ki uporabljajo to strategijo, na trg vstopijo, ko je sentiment nadpovprečno negativen, vrednotenja pa so že pod notranjo vrednostjo. Psihologija tržnih udeležencev je namreč takšna, da vedno pretiravajo (tako v eno kot v drugo smer). Naložbe ti vlagatelji prodajo, ko si te opomorejo.

Vsem znani predstavnik špekulantov je George Soros, ki je leta 1992 stavil, da bo britanski funt močno padel. Stavo je dobil in pri tem zaslužil milijardo ameriških dolarjev. Seveda pri izvedbi stave ni samo opazoval dogajanja, ampak je intenzivno prodajal britanski funt in kupoval druge valute in s tem poskrbel, da je bil padec funta še večji. Hkrati je veliko denarja stavil na delnice britanskih podjetij, saj delnice pri devalvaciji valute običajno zrastejo. Obe špekulaciji sta mu prinesli velikanski dobiček in ne preveč pozitivno slavo. Analogija Georga Sorosa v podjetniškem svetu bi bil nekdo, ki na začetku zimske sezone po pregledu dolgoročne vremenske napovedi kupi večjo količino smuči po nižji ceni in jih čez zimo, bogato s snegom, prodaja na najbolj obleganih smučiščih po precej višji ceni.

Dolgoročni investitorji so torej potrpežljivi, špekulanti niso. Pri prvih govorimo o letih, pri drugih o dnevih ali tednih. Ampak brez prvih ne morejo obstajati drugi in obratno. Vsak zase trdi, da ima prav, čeprav so raziskave pokazale, da so statistično bolj uspešni dolgoročni vlagatelji. So pa špekulanti bistveno bolj prepoznavni, saj lahko v kratkem času veliko več zaslužijo, hkrati pa tudi več tvegajo.

Obe predstavljeni strategiji imata svoj namen. Eni so pripravljeni čakati desetletja in želijo bolj stabilno rast, za druge je čas najpomembnejši element. Nobena strategija ni idealna, glavna razlika pa je časovna komponenta.     

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.