DIALOG: Kdo pije in kdo plača?

Samo Hribar Milič: Bruto plača v sektorju država se je v prvih petih mesecih povečala za 3,8 odstotka, dvakrat hitreje kot v podjetjih. Znotraj tega so se plače v javni upravi in na področju obrambe povečale za skoraj šest odstotkov, trikrat hitreje, kot je povprečje v državi. Naša javna poraba je že zdaj za več kot 600 milijonov evrov višja, kot bi bila, če bi bila na povprečju javne porabe članic EU. Mednarodni denarni sklad je pred mesecem dni opozoril, da je Slovenija pred plazom višjih plač v javnem sektorju. Potrošnja države naj bi se letos povečala za kar 2,7 odstotka in prihodnje leto za 3,5 odstotka, s čimer bodo vsa varčevalna prizadevanja iz let med 2011 in 2014 izničena. Povprečna bruto plača v javnem sektorju, ki je pretežno storitveno naravnan, je za 400 evrov bruto višja od tiste v zasebnem. Kakšno je dolgoročno pošteno razmerje glede na dejstvo, da je javni sektor v službi zasebnega, ki tudi financira te stroške dela?

Boris Koprivnikar: Lansko povečanje bruto plač je rezultat sproščanja varčevalnih ukrepov iz časa krize. Sprostitev ukrepov je le delna, saj še več kot polovica ukrepov velja, njihovo sproščanje pa je vezano na rast BDP in je še predmet pogajanj s sindikati. Izdatki države v deležu BDP so pod evropskim povprečjem, razen obdobja gospodarske krize, ko se je BDP zelo znižal, že leta 2016 bodo spet pod evropskim povprečjem. V času krize je glavnino povečanja izdatkov države povzročila tudi prezadolženost podjetniškega sektorja, vlada pa je zato dokapitalizirala banke in ustanovila DUTB. Na rast plač je v obrambi in policiji vplivala predvsem begunska kriza, zato ni primerno, da te stroške štejemo za redno povečanje. Proračuni, ki jih pripravlja ta vlada, so uravnoteženi in prav obvladovanje stroškov javne porabe je omogočilo, da smo izvzeti iz ukrepov EU zaradi presežnega primanjkljaja. Sicer pa ne morem privoliti v tezo, da je javni sektor podrejen zasebnemu, ampak je dolžan racionalno zagotavljati dejavnosti javnih služb za državljane in podjetja v okviru finančnih možnosti.

Samo Hribar Milič: Lani jeseni se je velika multinacionalka, ki ima podjetja v širši regiji, odločila, da bo podjetjem poleg lastnega imena dodala še ime države, v kateri se nahaja. Na primer Beton Slovenija. Pri nas je vlada potrebovala sedem mesecev, da je odobrila uporabo imena Slovenija, vse druge države so za to potrebovale polovico ali še manj tega časa. Ne gre le za počasnost, ampak tudi za odnos. Ljudje se v odnosih z državnimi in javnimi uslužbenci ne počutimo kot stranke in kupci, ampak kot »prosjaki«. Pomembno je, da javni sektor ohrani svojo vlogo v organizaciji in financiranju večjega dela storitev širšega javnega pomena. Vendar pa delno oddajanje storitev zunanjim partnerjem lahko pomaga povečati učinkovitost in finančno uspešnost. Ali država razmišlja o tovrstni racionalizaciji, in če, kdaj in kako se je bo lotila?

Boris Koprivnikar: V smislu povečanja učinkovitosti in racionalnosti smo podrobneje pregledali obseg oddajanja storitev zunanjim partnerjem in na podlagi ugotovitev delujemo v dveh smereh. Zmanjšujemo obseg oddajanja storitev zunanjim partnerjem v primerih, v katerih ima javni sektor lastne resurse, ki niso dovolj izkoriščeni, ter v primerih, kjer je oddajanje precej dražje, kot bi bilo z organizacijo teh nalog v lastni dejavnosti, kar se je večkrat izkazalo za očitno. Po drugi strani prenašamo dejavnosti v celoti na zunanje partnerje takrat, ko zunanji partner storitev lahko organizira učinkoviteje, povezano s svojo drugo dejavnostjo, ali izkorišča ekonomijo obsega. Posebno pozornost pri tem namenjamo nadzoru kakovosti in ceni dejavnosti za naročnike.

Samo Hribar Milič: Država ni najučinkovitejši naročnik. V zasebnem sektorju veljajo jasna pravila naročanja blaga in storitev po principu »best value for money«. Kako boste zagotovili večjo gospodarnost, učinkovitost in kakovost javnega naročanja v prihodnje, če vemo, da imamo približno 3000 različnih javnih naročnikov in da za javno naročanje porabimo več kot tri milijarde evrov proračunskega denarja na leto? To je, kot bi, na primer, Mercator deloval tako, če bi vsaka trgovina sama zase nabavljala zelenjavo in sadje.

Boris Koprivnikar: Država je pri javnih naročilih v zadnjih dveh letih naredila velik korak naprej. Število skupnih javnih naročil se je od leta 2014 do letos povečalo s šest na 16. Uveden je bil katalog izdelkov in storitev ter elektronska podpora postopku javnega naročanja. Z obratnimi dražbami dosegamo sedemodstotni povprečni prihranek. Pomembna je tudi celotna prenova zakonodaje na področju javnega naročanja, pri čemer je vodilo gospodarno javno naročanje in ne cena ob naročilu, ki je v nekaterih primerih celo prepovedana kot edino merilo. Skupaj s ponudniki pripravljamo smernice za javno naročanje za različna področja, za inženirske storitve smo jih že izdelali, ne nazadnje pa smo zelo okrepili dejavnost izobraževanja za pripravo kakovostnih javnih razpisov.

Samo Hribar Milič: Gospodarska uspešnost kaže številne gospodarske in negospodarske dejavnike. Med negospodarske sodijo politike države, mobilnost, davčni sistem, diplomatski odnosi, infrastruktura in tudi učinkovitost javnega sektorja. Ta učinkovitost v zasebnem sektorju se najbolj kaže v povečevanju dodane vrednosti na zaposlenega. V javnem sektorju bi bilo za to treba izvesti določene spremembe. Kako zagotoviti sistem nagrajevanja, ki ne bo temeljil na delovnem stažu zaposlenega v javni upravi, temveč na njegovi učinkovitosti in uspešnosti? Kako veljaven sistem relativno visoke stopnje pravic javnih uslužbencev povezati z uvedbo sistema učinkovitega sankcioniranja v primeru ugotovljenih kršitev in nepravilnosti? Kako doseči večjo učinkovitost javnega sektorja z optimalnejšim številom zaposlenih?

Boris Koprivnikar: Od začetka letošnjega leta so pripravljene dopolnitve zakonodaje, ki bi uvedle večjo odvisnost plače javnih uslužbencev od rezultatov dela in manj od trajno pridobljenih pravic iz senioritet, a sindikati, katerih soglasje je pogoj za vložitev zakonodaje, še vedno zavračajo začetek dialoga o omenjenih spremembah. Sicer pa za vse večjo učinkovitost javnega sektorja že zelo intenzivno izvajamo naslednje ukrepe: v nekaj resorjih uvajamo ciljno vodenje, prav tako uvajamo projektni način dela tako na ravni vladne projektne pisarne kot v nekaterih resorjih, aktivno pripravljamo odpravo plačnih anomalij s celovitim pristopom za celoten javni sektor. Na podlagi opravljene Funkcijske analize podpornih dejavnosti v nekaterih delih javnega sektorja že izvajamo združevanje podpornih funkcij, načrtujemo pa tudi pregled obremenjenosti različnih organov glede rednih nalog.