Avtomatizacija in zagotovljene zaposlitve v prihodnosti

Optimisti napovedujejo preoblikovanje trenutnih delovnih nalog, medtem ko pesimistično naravnani opozarjajo pred tehnološko brezposelnostjo in posledično na potrebo po drugačnih virih dohodka za prebivalstvo. Ne glede na razlike v napovedih pa se večina strinja s trditvijo, da trg dela čakajo korenite spremembe in da določeno število trenutnih delovnih mest ne bo več potrebno. Do zdaj smo skozi zgodovino opustili že več kot tri četrtine del, ki so se redno opravljala.

Primer tega je zasuk v agrikulturnih zaposlitvah, kjer se je še pred sto leti gibala glavnina delovnih mest. V državah Evropske unije se trenutno z agrikulturo ukvarja 10 milijonov ljudi, kar nanese slabih pet odstotkov celotnega prebivalstva Evropske unije – ostalih 227 milijonov ljudi, ki izpolnjujejo kriterije za zaposlitev v Evropski uniji, je zaposlenih v drugih sektorjih. Do opustitve delovnih mest in sprememb na trgu dela torej prihaja nenehno, zato tehnološki napredek sam po sebi ni zastrašujoč. Se pa težava prepoznava v hitrem preskoku v tehnološko brezposelnost, ki naj bi se zgodil v naslednjih desetih letih.

Ameriška rešitev

Program državno zagotovljene zaposlitve oziroma »Federal Job Guarantee« se predstavlja kot alternativa ideji UTD. Tako UTD kot program državno zagotovljene zaposlitve predpostavljata, da trg dela postaja nasičen s prekarnim delom, ob tem pa se čuti odsotnost stabilnih zaposlitev in zaščite delavcev. Oba programa si prizadevata za zagotovitev stabilnega in dostojnega dohodka za celotno populacijo, se pa vseeno razlikujeta.


Program državno zagotovljene zaposlitve si lahko predstavljamo kot državno financiran dohodek za posameznika, ki si želi zaposlitve. Gre za proces državnega organiziranja in dopolnjevanja služb, ki pripomorejo družbi. Država bi s svojim financiranjem ustvarjala delovna mesta in tako ohranjala brezposelne v stiku s trgom dela. Na tak način naj bi država zmanjševala dolgoročno brezposelnost, program pa ima s tega vidika tudi lastnosti, ki delujejo proticiklično, saj nenehno ohranjajo višjo raven zaposlenosti prebivalstva. Poenostavljeno, posamezniku se v sklopu programa državno zagotovljene zaposlitve uredi delo, ki se kaže kot potrebno za napredek in dobrobit družbe. Za to delo posameznik prejema plačilo, ki pa si ga je mogoče predstavljati tudi kot nadomestilo prejemka denarne pomoči. Torej, v primeru, da na trgu dela ni na voljo primerne zaposlitve, država nudi zaposlitev brezposelnim osebam, ki bi sicer prejemale denarno pomoč. Takšen pristop zahteva dodatno zadolževanje države in večanje količine denarja v obtoku, za kar je program deležen večjih kritik.



Pavlina Tcherneva, predstavnica katedre za ekonomijo na ameriškem kolidžu Bard, v sklopu ekonomsko-raziskovalnega inštituta Levy razvija manevre za nižanje stopnje naravne brezposelnosti človeške delovne sile. Po njenih besedah ekonomistom ne bi bilo treba tolerirati naravne stopnje brezposelnosti, ki je nenehno prisotna tudi v času gospodarske rasti. Ta se med državami razlikuje, sicer pa se giblje okrog petih odstotkov in je posledica dveh dejavnikov: na trgu dela so osebe, ki si želijo drugačne zaposlitve, zato so ob menjavi delodajalca brezposelne, ob tem pa nekateri poklici sčasoma postanejo nepotrebni, kar prav tako povečuje brezposelnost. Tcherneva kot najprimernejši način polne zaposlenosti navaja prav program državno zagotovljene zaposlitve, ki se odziva glede na povpraševanje po delu. Če obstajajo posamezniki, ki si želijo delati, bo država delo zagotovila ter ob tem nudila minimalno plačilo in osnovno zavarovanje. Podoben program je po veliki gospodarski krizi uvedel Roosevelt, s tem, da so takrat ciljali na manj izobražene posameznike, ki so izvajali javna fizična dela. Ideja državno zagotovljene zaposlitve je rezultat Keynesianske teorije, kjer za ustvarjalce zaposlitev veljajo končni kupci in ne zaposlovalci. Po prepričanju Stephanie Kelton so končni kupci tisti, ki večino svojega dohodka vrnejo nazaj v obtok in s tem prispevajo k oblikovanju novih zaposlitev. Od porabe kupcev sta odvisna prodaja in profit podjetij, kar spodbudi investicije ter dodatne zaposlitve. Zaradi tega naj bi se obrestovala zadolženost države in javno zaposlovanje brezposelnih oseb, kajti te bi porabile večje količine denarja kot zaposlovalci. Polarizirana oblika Keltonine ideje je Reagonova ekonomija kapljanja, ki stoji na bistveno drugačnih prepričanjih. Trdi namreč, da se z večanjem kapitala tistih, ki nudijo zaposlitev, večajo investicije in delovna mesta. Zaradi razdvojenosti ekonomskih in političnih prepričanj je zaenkrat program državno zagotovljene zaposlitve ideja izrazito demokratske strani.

Programa za zagotovljene zaposlitve

Državni proračun je specifika, ki se s težavo poenostavlja, delovanja pa ni mogoče primerjati z družinskim proračunom, ki je znan vsakemu posamezniku. Družinski proračun ima priliv, odliv in prihranke. Če oseba določeno obdobje na svojem delovnem mestu ni opravila enakega števila ur kot v preteklosti, ob tem pa je zapravila enako količino denarja, lahko naleti na težave. Ob enaki porabi se zmanjša priliv, sčasoma se porabijo tudi prihranki in družinski proračun ostane prazen. Tega pa ne moremo trditi za državo, ki denar dobesedno tudi ustvarja – nasprotno od družinskega proračuna, ki je odvisen predvsem od priliva. Država, ki sama izdaja svojo valuto, po besedah Keltonove ne more ostati brez denarja, saj lahko vedno ustvari dodatno količino denarja. Ravno zmožnost večanja količine in manipulacija denarja v obtoku je glavni argument zagovornikov programa državno zagotovljene zaposlitve. Obenem pa je to tudi osnovno jabolko spora med ekonomisti, ki njen predlog zavračajo. Kritiki programa opozarjajo pred nekontrolirano inflacijo in nepremišljenim višanjem državne zadolženosti, ki bi sledila uvedbi programa državno zagotovljene zaposlitve. Pomembno je poudariti, da je program državno zagotovljene zaposlitve mogoče izpeljati samo v državah, ki uporabljajo svojo valuto, saj lahko ustvarijo novo količino lastnega denarja. Nasprotje tega je Slovenija, ki ni lastnica svoje valute, temveč to uporablja skupaj z ostalimi članicami evrskega območja. To je eden od razlogov, zakaj v primeru grške krize ni bilo mogoče izpeljati programov, ki zahtevajo dodatno izdajo denarja v obtoku – Grčija je bila namreč odvisna od zadolževanja pri ostalih članicah, v kolikor je želela dodatno količino denarja.

Program državno zagotovljene zaposlitve nima tolikšnega števila zagovornikov kot UTD. Delno bi to lahko pripisali razdeljenosti političnih polov, saj je program državno zagotovljene zaposlitve rezultat liberalnega gibanja in upošteva prepričanja, ki jih zavračajo konservativni ekonomisti in politiki. Ne glede na omenjeno pa so vidne nekatere slabosti, ki se kažejo ob podrobnejšem pregledu programa. Osnovna težava se prepozna v višini začetnih stroškov programa državno zagotovljene zaposlitve, čemur bi sledila opustitev drugih državnih investicij, ki so prav tako nujne za delovanje družbe.


Ne glede na slabosti in kritike programa državno zagotovljene zaposlitve in UTD se kaže potreba po dialogu, kaj storiti, če se predvidevanja o tehnološki brezposelnosti začnejo uresničevati. Tako raziskovalne skupine pri Forresterju kot pri bostonskem MIT predvidevajo zmanjšanje števila potrebnih zaposlitev že v letu 2019. Sodeč po teh trditvah, bomo ob koncu letošnjega leta imeli vsaj delni občutek, kaj pričakovati glede izgube delovnih mest. Zaenkrat trgi delujejo dobro, pa vendar nemalo kdo opazuje črne oblake na obzorju. Če se napovedi uresničijo, se bo ena izmed znanih rešitev morala izkazati tudi v praksi.