Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Andrej Težak - Tešky, stand-up komik, oče festivala Panč, ultramaratonec …

Pravi, da malo spi, zato se lahko loti »več norih stvari naenkrat«. 

Kaj je vodilo vseh vaših podvigov?

Premikanje meja. S stand-up komedijo smo pred dobrimi desetimi leti želeli Sloveniji ponuditi nekaj novega. Dolgo časa smo se mučili, da nam je uspelo, in danes nam gre zelo dobro. Teči sem začel, ker sem se enkrat za šalo odločil, da grem na trening. Za večjo šalo pa sem se lani odločil preteči 500 kilometrov v desetih dneh in jih povezal s stand-upom in dobrodelnostjo. Na koncu sem pretekel 600 kilometrov in obiskal 30 slovenskih mest. Tek mi je zlezel pod kožo in ne predstavljam si več dneva brez teka.

Ali to pomeni, da vsak dan začnete s tekom?

Začnem in končam ponavadi. Zjutraj odtečem krajšo turo, ponoči, po polnoči, ko pridem domov po napornem delovniku, pa vsaj še 20 ali 30 kilometrov, najraje po hribih. Ampak trenutno sem poškodovan in že dva tedna nisem tekel. Počutim se kot džanki, ki so mu odvzeli iglo.

Vam ena služba daje kruh ali ste vezani na številne projekte?

Kruh mi daje ena služba – moje podjetje, ki se ukvarja s stand-up komedijo, v resnici pa gre za nabor vrste projektov, kot so festival Panč ter poletni festivali Pivo in Cvetje, Lent in tudi Overjam, ki mi bolj jemlje denar (smeh).

Verjetno je včasih kar naporno biti komik. Ljudje pričakujejo, da boste vedno smešni in boste tudi na ulici iz rokava potegnili kakšno šalo.

Ljudje radi zamenjujejo poklicne komike z 'glumači', ki to počno zvečer v gostilni.

Ljudje radi zamenjujejo poklicne komike z 'glumači', ki to počnejo zvečer v gostilni. Ti ljudje te sicer lahko nasmejijo na avtobusu, na cesti ali v gostilni ob pivu, tudi mi lahko, a na drugačen način. Kar počnemo profesionalno kot komiki, pa je pripravljen nastop, služba, h kateri spadajo ure in ure pisanja, vaje, premetavanje šal, da nastane nekaj zabavnega. In tega nočeš govoriti vsak dan.

Koliko je mladih, ki si z danes na jutri želijo postati uspešni komiki?

Čedalje več. Vodim delavnice stand-up komedije, Panč akademijo, kjer se oglasijo tudi posamezniki brez kakršne koli osnove, ideje … Vsak si misli: pustil bom faks, ali pa ga je že, in bom komik, ker se baje da dobro zaslužiti. Imajo dva ali tri nastope, za katere niso plačani, in odnehajo. Ugotovijo, da ni tako lahko. Nekateri tudi po 20 nastopih še niso dobri, a to lahko postanejo z vztrajnostjo. Mislim, da lahko sebi rečeš, da si komik najhitreje po dveh, treh letih. Da lahko živiš od tega, potrebuješ veliko več. Da dobro živiš od tega, v kombinaciji s sorodnimi poklici, pa lahko traja deset let in več.

Torej samo s to umetnostjo pri nas ne moreš preživeti?

Lahko. Tisti, ki so prišli na televizijo in jim je uspelo, lahko kot komiki dodatno zaslužijo. In si morda kupijo stanovanje, kar je drugače težko. Nekdo, ki pa se ukvarja izključno s stand-upom in noče na televizijo, kot recimo Perica Jerković, pa si lahko kupi boljši avto in morda bolje živi, ni pa to bogatija.

Kam gre stand-up v svetu in kam pri nas?

V ZDA in Veliki Britaniji stand-up upada, pri nas in v vzhodnoevropskih državah pa raste. Nekaj časa bo še tako, potem se bo na neki točki rast ustavila in upam, da bomo čim dlje časa zadržali to raven, preden se nam zgodi, kar se je zgodilo v ZDA, kjer je stand-up toliko upadel, da je bilo ponudbe več od povpraševanja.

Smo Slovenci lačni humorja in se radi smejemo?

Smo. In radi se smejimo marsičemu, smo pa čedalje bolj zahtevni, kar je dobro. Na Panču opažam, da če en izmed petih komikov na večer ni zares dober, ljudje godrnjajo.

Kaj vas kot komika najbolj nasmeje?

Največkrat komika nasmeje komik, ki je na odru in mu ne gre. Če na večeru odprtega mikrofona v 10ki slišite moj smeh, ni to nič dobrega. Res pa da to potegne za sabo ostale in da mlademu na odru moč, da prebije led. Sam imam rad črni humor, humor z vsebino, ki te pripravi do razmišljanja. Da je zadaj neko prepričanje, ali politično ali družbeno.

Kdo je vaš heroj?

Vsakdo, ki uspe z družino mesec preživeti z minimalno plačo ali celo s socialno podporo. Heroje sem spoznal v projektu Botrstvo, kjer so družine s težkimi zgodbami, s tako malo denarja, kot ga mnogi porabijo v enem tednu, oni pa preživijo ves mesec.

O čem sanjarite v senci poletnih dni?

O Niki.

Spremljate politiko; se vam zdi, da se bomo kmalu rešili trenutne zagonetne situacije?

Zelo malo spremljam politiko, ker me jezi. Tudi v svojem stand-upu se ne lotevam političnih tem, ker je vse tako grozno narobe. Kljub temu spremljam dovolj, da se upravičeno bojim, da se ne bo nič rešilo. Da vsak novinec pride z istim namenom kot predhodniki – čim več pobrati in čim prej pozabiti na predvolilne obljube.

Najljubša beseda?

Rešitev.

Najljubša knjiga?

Iluzije Richarda Bacha.

Glasba, ki bo zaznamovala vaše poletje 2018?

(po daljšem premisleku) Animal Liberation Orchestra (ALO) in njihov komad Living in a Plastic Bubble.

Če bi se lahko vrnili v preteklost, kaj bi spremenili?

Prej bi začel teči oziroma ne bi nehal teči, kot sem storil po koncu srednje šole. Več bi se ukvarjal s športom, kljub temu da sem si ves čas govoril, da za tek nimam časa, ker imam delo, ker so koncerti ponoči, ker … Več bi delal na sebi na športen način, ker vidim, koliko mi je to spremenilo življenje.

Kakšen bo videti dvajseti Panč in kakšne boste takrat starešine stand-upa?

Mislim, da bo še vedno tak, kot je bil deseti ali prvi. S Tinom Vodopivcem bova ponujala spekter najboljših slovenskih stand-up komikov. Verjamem, da je med njimi vsaj nekaj teh, ki so bili na prvem in enajstem, pa tudi vrsta novih, ki bodo 'nastali' v teh desetih letih. Še vedno bomo sodelovali z nekdanjimi jugoslovanskimi komiki, ostali bodo tudi angleški večeri, ki so čedalje bolj mednarodno obarvani.