Kako naftna industrija preusmerja našo pozornost?

Akademski raziskovalci pravijo, da ima industrija fosilnih goriv novo oglaševalsko orodje za zaviranje prizadevanj glede zmanjšanja emisij. Uporabljajo pretkano strategijo socialne pravičnosti, pri čemer želijo preusmeriti pozornost javnosti od podnebne krize na druge, sicer nič manj pomembne, težave.
 
Družba ExxonMobil poudarja svojo zavezanost k »zmanjševanju ogljikovih emisij z inovativnimi energetskimi rešitvami«. Družba Chevron nas želi spomniti, da v tem mračnem času ohranja prižgane luči. Britanska družba BP se zavzema za #NetZero, vendar je tudi zelo ponosna na »digitalne inovacije« na svoji novi ogromni ploščadi za črpanje nafte v Mehiškem zalivu. Medtem Shell trdi, da resnično podpira ženske na delovnih mestih, kjer tradicionalno prevladujejo moški. Posnetke si lahko ogledate v nadaljevanju članka.

Je naftna industrija bojevnica za socialno pravičnost?

 
Naključni uporabnik družbenih medijev lahko dobi vtis, da je industrija fosilnih goriv bojevnica za socialno pravičnost, ki se bori v imenu revnih, marginaliziranih in žensk; vsaj glede na marketinško gradivo v zadnjih nekaj letih. Toda te kampanje spadajo v sklop, ki jih peščica sociologov in ekonomistov imenuje 'diskurzi odlašanja', navaja The Guardian.

Čeprav so naftna in plinska podjetja dolgo odkrito zanikala podnebne spremembe, so zdaj njihova sporočila veliko bolj prefinjena in v mnogih pogledih učinkovitejša. Z zmanjševanjem pomena podnebne krize ima industrija na voljo nova orodja za zaviranje prizadevanj glede omejitev emisij fosilnih goriv. Po navedbah strokovnjakov je najhuje to, da celo kritiki industrije še niso povsem dojeli tega novega pristopa.
 
»Če se osredotočimo samo na zanikanje podnebnih sprememb, spregledamo vse druge stvari,« pojasnjuje Robert Brulle, okoljski sociolog in gostujoči profesor na ameriški univerzi Brown. Brulle je leta 2019 objavil recenzirano študijo, v kateri je analiziral oglaševalske izdatke velikih naftnih korporacij v 30-letnem obdobju. Za The Guardian je povedal, da »levji delež« oglaševalskih sredstev ni bil namenjen zanikanju ali celo izdelkom te industrije, temveč propagandi za fosilna goriva. Posvetili so se torej kampanjam, ki ljudi vedno znova spominjajo na vse, s čimer se ukvarjajo naftne družbe, in na to, kako odvisni smo od fosilnih goriv ter kako pomemben sestavni del družbe je ta industrija.
 
Namesto zanikanja podnebnih sprememb so se naftna podjetja in povezane organizacije v zadnjih letih preusmerile k drugačnim sporočilom. Sicer priznavajo problem, vendar zmanjšujejo njegovo resnost in nujnost ter močno precenjujejo njihove rešitve in napredek na tem področju.
 

Načinov zavlačevanja je toliko, da jih delimo na skupine

 
Ekonomist William Lamb je skupaj z ducat soavtorji v nekem članku popisal najpogostejša sporočila tistih, ki bi raje videli čim daljšo stagnacijo na področju reševanja podnebne problematike. Po mnenju Lambove ekipe se 'diskurzi odlašanja' v industriji delijo na štiri skupine: preusmerjanje odgovornosti (za emisije fosilnih goriv so krivi tudi potrošniki), spodbujanje navideznih in majhnih rešitev (velike temeljne spremembe niso potrebne), poudarjanje slabosti konkretnega ukrepanja (velike temeljne spremembe bodo rušilne) in predaja (podnebnih sprememb ni mogoče ublažiti).
 
Lamb in drugi avtorji so se strinjali, da med vsemi sporočili, ki so usmerjena v zavlačevanje ukrepov na področju podnebja, ena tema izstopa: 'argument socialne pravičnosti'. Ta strategija ima običajno dve obliki; opozorila, da bo prehod s fosilnih goriv negativno vplival na revne in marginalizirane, na rob potisnjene skupnosti, ali pa trditve, da so naftna in plinska podjetja povezana s temi skupnostmi.
 
Druga pogosta taktika, ki jo naftna industrija uporablja, je trditev, da bo prehod s fosilnih goriv neizogibno slab za obubožane skupnosti. Argument temelji na predpostavki, da te skupnosti bolj cenijo energijo iz fosilnih goriv kot bi jih skrbelo glede drugih težav in da ni načina, kako revnim skupnostim zagotoviti cenovno dostopno obnovljivo energijo. The Guardian navaja, da se 'diskurzi odlašanja' ne pojavljajo le v oglaševalskih in tržnih kampanjah, temveč tudi v političnih pogovorih.
 
Čeprav je argument o socialni pravičnosti trenutno najbolj priljubljen, Lamb pravi, da se redno menjujejo tudi drugi. Od osredotočanja na to, kaj bi morali posamezni potrošniki storiti, da bi zmanjšali svoj ogljični odtis, do spodbujanja idej, da nas bo rešila tehnologija in da so fosilna goriva nujen del rešitve. »Te stvari so učinkovite in delujejo, zato potrebujejo potrošniki nekakšen terenski vodnik po teh argumentih, da jih ne bi samo prevarali.«